pričanjih o živalih ... da morajo biti svobodne, da jih človek ne sme ubijati, in tako naprej ...” Potem ko je Mojci povedala, kar misli o Ivanu, se je nekoliko sprostila. “On je zelo občutljiv, Marta. Ti ga ne moreš razumeti.” Mojca je ponovno govorila tako, kot da bi ona res o Ivanu in o Marti vse vedela. “Ja, zadnjič je v razredu rekel, da bi vsak moral postaviti pod svojo streho umetno lastovičje gnezdo, ker naj bi bile lastovke ogrožene,” je ironično povedala Marta. “Bo res tako, če pravi to Ivan,” je povedala Mojca. Mojčinega spokojnega “Bo res tako” Marta ni mogla absolutno sprejeti. “Zdi se ti normalno? Meni prav ne. Če hočemo govoriti o ogroženosti, jaz sem mnenja, da je vse ogroženo. Lastovke??? Prosim te! Mojca! vsa narava je ogrožena in tudi mi smo ogroženi ... in potem ... govori, da živali morajo živeti svobodno! On pa ima doma psa! Ali je njegov pes svoboden? Govori, da človek ne sme ubijati živali in potem, pri Mc Donaldsu, poje sendvič z dvema hambugerjema; sprašujem se Mojca, sprašujem se, ali sploh ve, da je hamburger narejen iz govejega mesa? Torej iz mesa živali, ki jih človek u-b-i-j-e ? Glej, ga ne prenašam! In veš zadnjo? Da bi ti videla, kako je predvčerajšnjim zviška nadrl Erosa!...” Marta se je sedaj, ko je Mojci povedala skoraj vse, končno počutila dobro. “Marta, prosim te, kako si upaš primerjati Ivana z Erosom? Sta si s-v-e-t-l-o-b-n-a l-e-t-a oddaljena eden od drugega,” zopet se je Mojci zdelo, da pove Marti absolutno resnico. “Ne gre za to... Eros spomladi lovi metulje in jih zbira,” je Marta razložila Mojci. “Kako?” je presenečeno vprašala Mojca. “Zbira jih mrtve. Veš, kako so metulji lepi, beli, pisani!” nadaljuje Marta. “Mati moja! Mrtve metulje! Kako gnusno, Marta, molči, te pro-