Ko se gripa razvije, imajo virusi dve možnosti razvoja. Lahko okužijo bolj zgornja dihala in povzročajo blažje vnetje, hkrati pa hitro skačejo s človeka na človeka – epidemija je eksplozivnejša, bolezen pa blažja. Lahko pa nastanejo virusi, ki prodrejo globlje v dihala, so bolj vnetni, ampak se praviloma ne širijo tako naglo – če sem nekoliko sarkastičen, zares hud virus svojo žrtev zaradi močnega vnetja hitro onesposobi in ji ne »dovoli« intenzivno kašljati ter širiti okužbe naprej. Edino španska gripa je imela nenavadno kombinacijo slabih lastnosti – silovit potek bolezni in hkrati naglo širjenje okužbe. Kako se je lahko izoblikoval tako paradoksen virus, ni jasno, so le teorije, da se je pred izbruhom nekaj mesecev »kuhala« v nemogočih razmerah prve svetovne vojne. Množica vojakov je bila v rovih in bolnicah, in ko se je gripa pojavila, izolacija ljudi ni bila možna. To je prvotni obliki hudega virusa omogočilo razviti še lastnost eksplozivnega širjenja; ker so bili vojaki natlačeni v rovih in barakah, je imela gripa nekaj mesecev časa, kot v inkubatorju, da se je »naučila« hitro širiti med ljudmi.