b vstopu na fakulteto se mladi, polni entuziazma, ob spremembah in v pričakovanju obljubljenih norih študentskih let, srečamo s – prej manj izrazito – finančno odvisnostjo. Za tiste, ki ne prihajajo iz univerzitetnih središč, in takih je največ, je stvar morda še nekoliko težja kot za (vele)meščane. Študentski dom, prehrana in prevoz predstavljajo samo nekatere od esencialnih izdatkov, s katerimi se finančno inferiorna mladina spopada. Vrstniki, ki so že zaključili s šolanjem, so že neodvisni in – sicer res trenutno – boljše socialno stanje tistih, ki so se v preteklosti trudili in pokazali manj, zna biti zelo travmatično. Država dela s politiko, ki nam v zadnjem obdobju poskuša odvzeti še tisto malo, kar nam je podarjeno, kot sta denimo možnost študentskega dela ali subvencionirana prehrana, študentom medvedjo uslugo. Če sem nekoliko sarkastičen, glede na to, da država predvideva samo en subvencioniran obrok na dan, je še dobro, da politike študentske prehrane ne koordinira njegovo visočanstvo, gospod predsednik, ker si težko predstavljam vsakodnevne oreščke in razne zeli na svojem krožniku. Če si malce sposodim Prešer-