»Dobro, v redu. Je majhne postave, kakih 165 centimetrov. Nekoliko plešast. Ima belo brado.« Odložil sem slušalko in se vrnil pred kino. Kakih 150 metrov od vhoda sem opazil človeka, ki je ustrezal opisu. Ko sem prišel bliže, sem ugotovil, v čem je problem: človek sploh ni vedel, kaj dela. Bil je starejši mož pri poznih šestdesetih letih. Po njegovi dželabiji bi lahko rekel, da je Maročan. Samo stal je na pločniku in brezciljno gledal okoli sebe. Videti je bil izgubljen. Stopil sem k njemu, ga objel prek ramena in poljubil na obe lici. »Tako sem vesel, da te vidim!« sem rekel. »Tako mi je žal, da te nisem prej našel! Iskal sem te in iskal …« Mož se je zmedel in me debelo gledal. Zgrabil sem ga za roko in ga potegnil za seboj, da je moral hoditi z menoj. Ves čas sem z njim glasno govoril. »Kako so otroci?« Potem pa z mehkejšim glasom: »Zate imam darilo. Pripeljal sem ga iz Belgije. Ali veš, kdo ga pošilja?« Obrnil sem se in ga pogledal, on pa je pogledal mene. Videti je bil živčen. »Amin in Jasin?« je rekel s tresočim se glasom. Prikimal sem. Zatem sva hodila še nekaj minut. Ves čas sem govoril, kot bi bila stara prijatelja na sprehodu. Čez čas se je obrnil k meni: »In kje je?« »Ne skrbi,« sem rekel. »Na varnem je. Jutri ga dobiva, potem ko ga registrirava in plačava davek.« Mož se je ustavil in me pogledal. »Ne, brat, tega nama ni treba storiti.« »Kaj da ne,« sem rekel. Avto je bil registriran v Maroku na moje ime. Kadar kak tuj avto pride v državo, ga cariniki vedno vnesejo v svojo bazo podatkov. Svoje ime bi lahko izbrisal iz sistema samo tako, da bi ga prodal komu drugemu. Če tega ne bi storil, bi bil odgovoren za vse, kar bi se zgodilo z avtom in stvarmi v njem. Veliko bolj verjetno je bilo, da bi me pregledali na meji, ko bi zapuščal Maroko, da bi ugotovili, kaj sem storil z avtom, ki sem ga pripeljal.