Obstaja pa še bolj delikaten problem: Baraga je bil sicer prvi, vendar ne edini slovenski misijonar, ki je deloval med Otavci in Očipvejci in znano je, da je Deželni muzej v Ljubljani prejel predmete najmanj dveh drugih misijonarjev: za gospoda Franca Pirca vemo, da je 1836 podaril en (ali dva) prazgodovinska predmeta iz otavske vasi Arbre Croche, 1873 pa je gospod Ivan Čebul podaril majhno zbirko očipvejskih predmetov iz Wisconsina ali Minnesote. Pirčeva donacija je zlahka prepoznavna, glede Čebulovega gradiva pa je razpoložljiva dokumentacijia nekoliko dvoumna; izmed petih predmetov navedenih v letu pridobitve se samo trije ponovno pojavijo v Deschmannovem katalogu iz 1888, omenjeni pa so trije novi predmeti. Poleg tega je tu vrsta drugih predmetov iz istega širšega območja brez dokumentiranega historiata zbirke; te predmete pa je lahko kot prvi zbral kdorkoli izmed treh misionarjev ali izmed drugih slovenskih misijonarjev, ki so sledeli Baragovim stopinjam in delovali med Otavci, Očipvejci in Menomini zahodnega območja Velikih jezer. Za Pirca vemo, da je poslal več škatel iz lubja, okrašenih z bodicami ježevca, ki so jih izdelale Otavke iz Arbre Croche in Lacroixa (Cross Village) (Ilirski list, 1842), vendar je mogoče, da so tudi drugi misijonarji v domovino pošiljali etnografsko gradivo. Čeprav za te predmete ni listin o pridobitvi in so torej nedokumentirani, so najverjetneje istega širšega izvora.