KVADRILIJONI. Dolgo je trajalo, da je vojna prišla do Beograda in drugih srbskih mest. Še pred dvema letoma, ko so granate padale na Dubrovnik in Vukovar, in še pred letom in pol, ko so začele padati na Sarajevo, so bile beograjske kavarne, samo kakšnih 100 kilometrov oddaljene od prvih bojnih črt, polne zagorelih dopustnikov, ki so se brezbrižno pogovarjali o tem, kako so preživeli počitnice v črnogorskem primorju, in grizljali francosko pecivo. Beograd, po katerem so se ljudje vozili v stotinah luksuznih avtomobilov, ukradenih na hrvaških in bosanskih bojiščih, je takrat izgledal kot mesto v času gospodarskega razcveta. Vse to je sedaj preteklost. Petnajst tisoč ljudi, ki jim aktivisti človekoljubne organizacije Spona, ki deluje pod pokroviteljstvom opozicijskega SPO Vuka Draškovića, vsak drugi dan ob pomoči tujih donatorjev, predvsem Sorosa, razdelijo nekaj hrane (vsaj pet tisoč čakajočih pri tem vedno ostane praznih rok), in polne ljudske kuhinje, v katere hodijo tudi pripadniki nekoč spoštovanega »srednjega sloja«, so najočitnejši dokaz gospodarskega razsula, ki ga doživlja Srbija. Tudi časopisne strani, nekoč polne bogatih receptov, namenjenih gospodinjam, lepo ponazarjajo pritisk sankcij. Danes na straneh, ki se ukvarjajo s kulinariko, najdete »vojne« recepte za to, kako se iz kruha skuha dobra »popara« ali kakšna podobna jed. Najdete tudi recepte za okoliščinam primerne sladice, kot so na primer »torta embargo« ali »pita sankcije«. V teh sladicah seveda ni niti jajc niti orehov, lešnikov ali čokolade.