Edini povsem zadovoljen s preoblikovano federacijo je iz Beograda odpotoval Javier Solana, ki bo smetano svojega mučnega zlaganja rogov v jugoslovanski vreči pobral na vrhunskem srečanju EU v Barceloni. Koštunica in Djukanović se po celonočnem pregovarjanju in tekanju po sobanah palače federacije ter lovljenju zadnjih sekund, kar je sicer že klasika v pogajanjih med nekoč bratskimi narodi (od Brionov prek Daytona in Rambouilleta do Beograda), lahko tolažita, da sta dobila precej manj, kot sta hotela, a bosta šla v zgodovino kot redka politika na območju nekdanje Jugoslavije, ki svojih ciljev nista poskušala doseči najprej prek topovskih cevi. Jugoslavija, z najbrž novim imenom, se je izognila še eni izgubi nekdanjega skupnega ozemlja, vendar je morala vsaj za nekaj časa pristati na relativno ekonomsko samostojnost Črne gore, ki jo je ta republika dokaj uspešno gradila ob izdatni pomoči prav Evropske unije še v času, ko je bilo videti, da bo Milošević fizično in kot politik preživel vse svoje nasprotnike doma in v tujini.