Čudna vdanost v usodo in prevzemanje krivde na šibka pleča grabita politike po svetu. Nobene trdnosti in pokončnosti, še posebej ko gre za poraze, ki pa so, roko na srce, vendarle sestavni del politike. Poglejmo japonskega premiera Hašimota! Na nedavnih volitvah je njegova stranka izgubila nekaj sedežev v parlamentu, on pa naravnost pred stotnijo novinarjev in skesano, z rahlo tresočim glasom, kot bi bil kriv za poraz Japonske v drugi svetovni vojni, razglasi: "Vse je moja krivda, za vse sem odgovoren jaz, zato odstopam kot premier in kot šef stranke." Nedaleč od Japonske, v Južni Koreji, delavci že tedne bojujejo krvav boj proti domačemu kapitalizmu in ameriškemu ekonomskemu imperializmu, ki sta jih oropala plač, delovnih mest, socialne varnosti. Sredi srditega boja vodja kovinarskega sindikata ugotovi, da sindikat proti brezdušnim delodajalcem ne dosega nobenega napredka, in kratko in malo naredi samomor. Češ, za neuspeh sindikata je kriv on in samo on. Toda tovrstni defetizem ni samo vzhodnoazijski izum, to ni samo nekakšna nam Evropejcem nerazumljiva etika ali morala. Nizozemski predsednik Hans van den Mierlo po 32 letih ukvarjanja s politiko, potem ko njegovi levi liberalci izgubijo na volitvah 10 od 24 sedežev, popoka politične kufre, se zahvali volilcem in simpatizerjem, "prizna", da ga je očitno nekje polomil, in gre v prezgodnji politični pokoj. Pa dobro, kaj se jim je zmešalo? Saj ne moreš takoj, ko ti volivci ali usoda za hip obrnejo hrbet, stisniti repa med noge! Politiki izgubljajo volitve tudi drugod, težave imajo, kot bi rekli nekoč bratski Srbi, "i u boljim familijama", da ne rečemo državah, kot je denimo mlada tranzicijska Slovenija. Kljub komaj rojeni demokraciji naši politiki dobro vedo, da volilni porazi niso nikakršen razlog za posipanje s pepelom, ker so nekajkrat "znanstveno" dokazali, da so za neuspehe krivi izključno volilci in ne politiki. Gre pač za zapeljano, neizobraženo in indoktrinirano množico, ki žal ne ve, kaj je zanjo najbolje, in če bi moral kdo odstopiti, je to ljudstvo. Časopisi propadajo, tako vsaj pravi moj nekdanji partijski sekretar, veliki magovec D. Slivnik, in jaz mu slepo verjamem, ker so ljudje preneumni, da bi partijska glasila ločili od koncentrirane resnice, kar je bil trinajstdnevni dnevnik Jutranjik. In čemu bi sindikalni voditelji delali harakiri, če jim pogajanja za večje plače spodletijo, saj njihove plače niso vezane denimo na usodo panog, ki jih zastopajo? Zakaj bi navsezadnje nadškof odstopil, če se je nižji uradnik Cerkve spečal z mladimi fanti ali pa brez dovoljenja posekal pol gozda za dva okenska okvira na župnišču? Je že tam zgoraj nekdo, ki bo te stvari ustrezno uredil. Tako je prav in pravilno, gospodje iz belega sveta pa se izvolite nekaj naučiti tudi od nas majhnih.