Ljudi, ki se ukvarjajo s stiki z javnostmi, ne maram. Da pa ne bi posploševal, jih delim v tri kategorije. V prvo spadajo tisti, ki to počnejo v privatnem sektorju. Teh ne preziram. Druga skupina so vladni PR-uslužbenci. Ti so že malo nižji organizmi. Najbolj alergičen pa sem na tiste vladne PR-uslužbence, ki verjamejo, da imajo prav, in so to tudi pripravljeni javno dokazovati. Takšen je mag. Anže Logar, direktor Urada vlade za komuniciranje in – menda ja – mednarodni tajnik SDS.To sredo je Večer Logarju objavil kolumno, v kateri poziva k navdušenju nad predsedovanjem EU. Če vemo, da so PR-uslužbenci v službi (tudi) zato, da pozivajo k navdušenju, potem ta stališča niso presenetljiva – kar pa še ne pomeni, da niso smešna. Recimo oh in sploh o Lauri Bush ali porastu števila turistov med predsedovanjem; o nergaških komentatorjih, ki ne cenijo naših dosežkov; o inferiornosti nogometnega prvenstva v primerjavi z odločitvami, sprejetimi med predsedovanjem; o ponosu Hrvatov, če bi bili na našem mestu, itd. Pač puhlice, ki ne bi bile nikoli objavljene, če ne bi bilo te bizarnosti, da pravica do mnenja pomeni pravico do objave – češ, mi smo odprti in tudi vladnim PR-uslužbencem objavljamo kolumne.Samoumevnost objavljanja vladnih mnenj pa ima svoj pandan v samoumevnosti objavljanja opozicijskih. Tako je bilo Logarjevo mnenje v Večeru relativizirano z mnenjem dr. Patricka Vlačiča, člana predsedstva SD. Potem je pa vse v redu, kajneda? Nič hudega, če beremo neslanosti vladnega PR-uslužbenca, če zraven preberemo tudi opozicijsko mnenje! Pristranskost krat pristranskost je enako nepristranskost? Da ne bom počil od smeha!Tisočletne sanje o uravnoteženosti so rezultirale v nehigieničnem objavljanju diametralno nasprotnih političnih mnenj iz prve roke. Mediji so si s tem kupili odvezo za pristransko poročanje in komentiranje. S tem pa so iz politikov – ki se svoji pravici do javne medijske besede odrečejo v trenutku, ko začnejo konzumirati pravico do moči dejanj in odločanja – naredili enakopravne mnenjske voditelje.Anomalija, da politiki vsak dan v vseh medijih gobcajo osebno – poudarjam: osebno, v premem govoru, ne le v indirektnem govoru poročanja, kar bi edino smeli –, je glavni razlog za to, da si žalujoči ostali državljani ustvarjajo nerealno percepcijo o družbi. Zakaj? Vsi vemo, da mediji ne nastavljajo zrcala družbi, temveč njeno podobo iz drobcev realnosti konstruirajo po svoje. Ker pa so mediji polni rivalskih, konkurenčnih, konfliktnih, kverulantskih, užaljenih, arogantnih, frustriranih, omejenih in predvsem na nož skreganih politikov, je že tako ali tako neobjektivna podoba družbe le še bolj izkrivljena.Konzumenti medijev – volilci – si z večjo ali manjšo mero cinične ali resignirane distance dopovedujemo, da to ni nič hudega, saj smo vendar pametni in samostojni in znamo brati in poslušati med vrsticami in premolki. To je iluzorno.Ponavljam! Javna predstava o družbi, ki se v prevladujoči meri oblikuje na podlagi informacij politikov – in medijskih komentatorjev, ki v prevladujoči meri zgolj reciklirajo informacije politikov, pa čeprav eventualno neodvisno –, je lahko samo izkrivljena. Tako kot sámo nestrinjanje tistih, ki reciklirajo informacije politikov, prav nič ne prispeva k temu, da bi bila medijska konstrukcija realnosti kaj bolj skladna z dejanskim stanjem, tudi naše nestrinjanje ne prispeva k temu, da bi bil razkorak med našo predstavo o družbi in dejanskim stanjem v njej kaj manjši.Dokler smo indoktrinirani z informacijami politikov in o politikih, je povsem irelevantno, kaj o teh informacijah mislimo. Napredek je kvečjemu, da lahko o tem svobodno, brez strahu, naglas razmišljamo, kar hočemo. Tudi negativno, kritično. Indoktrinirani pa smo tako kot v zlatih časih samoupravnega socializma.Olajševalna okoliščina Janševe vlade za to, da je nihče ne mara, je v tem – kar je kaj slaba tolažba –, da nihče ne bi maral tudi nobene druge vlade, ki bi bila ta hip na oblasti. Privid svobode, ki ga uživamo v Sloveniji, nas dobesedno sili v barvno slep negativizem do politike. Spričo predstav, ki si jih delamo o domovini iz koščkov informacij politikov, je antipolitična nastrojenost državljanov, ki gojijo vsak svojo zamero, skoraj edini možni način civilne participacije.To je drža, ki nas vodi v ekstreme, posploševanje in krivične pomote, pa tudi v pohlevnost. Medijski in opozicijski kritiki pribijajo Janeza Janšo in njegovo vlado na križ že štiri leta tudi za vsako figo. Kaj porečejo zdaj, ob morda protipravni aretaciji nekdanjega tožilca Penka, kar pa res ni hec? Mediji, opozicija in državljani smo se tako zelo navadili biti instantno in za vsako ceno kritični do vlade (vlad), da nimamo več pravih predstav, kdaj je to res upravičeno in kdaj ni.Slovenska družba ni samo ostala brez hierarhije pozitivnih vrednot, temveč tudi brez kritične agende. Vse je lahko dobro in dovoljeno, a vse je lahko tudi predmet zgražanja in kritike. Naš glavni cilj pa ostaja, da sestavimo vse koščke puzzla – ne glede na sliko, ki jo dajo.judi, ki se ukvarjajo s stiki z javnostmi, ne maram. Da pa ne bi posploševal, jih delim v tri kategorije. V prvo spadajo tisti, ki to počnejo v privatnem sektorju. Teh ne preziram. Druga skupina so vladni PR-uslužbenci. Ti so že malo nižji organizmi. Najbolj alergičen pa sem na tiste vladne PR-uslužbence, ki verjamejo, da imajo prav, in so to tudi pripravljeni javno dokazovati. Takšen je mag. Anže Logar, direktor Urada vlade za komuniciranje in – menda ja – mednarodni tajnik SDS.