Prva slika: Pariz, ponedeljek zvečer. Francoski zunanji minister Bernard Kouchner in njegov slovenski kolega Dimitrij Rupel pritisneta na gumb in Eifflov stolp se zasveti kot božično drevesce, vključno z zlatimi zvezdicami. Nasmehi in komplimenti špricajo na vse strani. »Predsedovanje Evropski uniji je Slovenijo umestilo v evropski in svetovni prostor,« je ob koncu predsedovanja ugotovil zunanji minister. Da smo zdaj bolj prepoznavni, je potrdil tudi eden naših evropskih poslancev: »Nihče več nas ne pošilja v Bratislavo,« je povzel praktični učinek polletnega vodenja Unije.Druga slika: slovensko-hrvaška meja, ponedeljek opolnoči.»Vinjete? Prvič slišim...Petintrideset evrov? Drago, za teh nekaj kilometrov...Od kdaj? In če ne kupim? Kazen tristo evrov?«Tako so državljani Unije in držav kandidatk za to prestižno druščino doživeli bližnje srečanje z ex-predsedujočo članico, ki je tako lepo demonstrirala evropske vrednote v praksi; saj veste – prosti pretok ljudi in blaga, Evropa brez meja in podobno. Je vlada Janeza Janše to vse prej kot »evropsko« de facto takso za prehod meje uvedla v nepremišljeni naglici sredi vročice predsedovanja, tako rekoč pomotoma? Kje pa. Stvar je bila povsem namerna in premišljena. Vinjete seveda lahko razumemo tudi kot še eno všečno »predvolilno« darilo državljanom (četudi so med nami nekateri, ki kljub izračunu, koliko bodo v bistvu prihranili, razmišljajo, kako bi Darsovo blagajno opetnajstili za tistih petintrideset evrov), vendar je kontekst vsekakor širši. Zdi se namreč, da je javnost še bolj kot nad poceni vinjetami navdušena nad idejo, da bodo gradnjo naših (pre)dragih avtoceste v večji meri plačevali tujci. Tako je prav, so privoščljivo pritegnili tudi nekateri mediji, naj plačajo, kdo jih pa sili na morje na Hrvaško. Ali pa v naše gore in toplice. Ob tej tako rekoč plebiscitarni podpori doma odločitev ni bila težka. In Evropa? Avstrijska in nemška avtomobilska združenja se pritožujejo, da Slovenija krši svobodo gibanja 490 milijonov ljudi. Bruselj pa nič, menda so vprašali, za kaj gre, in bili zadovoljni z odgovorom, da so vinjete »začasen ukrep«. Janševa vlada je v resnici delovala v pravem, resničnem »evropskem duhu«. Uniji je namreč hudičevo malo mar za »prosti pretok ljudi« (spomnimo se skoraj popolne omejitve za pretok »delovne sile« v stare članice ob širitvi leta 2004!), pomemben je prosti pretok blaga. Premoga in jekla. Na osi Barcelona–Kijev. In na drugih oseh, po katerih hrumijo evropskim standardom neustrezni ukrajinski in turški tovornjaki. Teh ni mogoče vinjetirati po prosti presoji, saj za to obstajajo jasni predpisi in navodila iz Bruslja. Zato je tudi slovenska vlada, medtem ko je vodila nešteto sestankov o okoljski problematiki, po tihem spravila na stran dvajset milijonov za nakup »kjotskih enot« zaradi povečanja izpustov, ki jih je zakrivil predvsem tranzitni promet.Tretja slika: Ljubljana Šentvid, torek opoldne. Veselica? Srbska svatba? Ne, priložnostna pogostitev, ki jo je razvpiti, pravkar iz pripora izpuščeni gradbeni baron Ivan Zidar priredil ob odprtju najdražjega predora in cestnega objekta v Sloveniji sploh. Da se je Zidarju smejalo, je razumljivo. Da je ob njem po službeni dolžnosti sedel prometni minister (s priokusom, kot je poudaril eden izmed televizijskih poročevalcev), je razumljivo. Pa ljubljanski župan Janković tudi. Da pa so bili za isto mizo tudi poslanci največje vladne stranke, je nekoliko nenavadno. Da so se zaradi zastonjskega kosila udeležili proslavljanja največjega razmetavanja davkoplačevalskega denarja v sicer hudi konkurenci dvomljivih poslov na našem avtocestnem križu? Slika, ki bi jo prej pričakovali v kakšni srbski komediji, ali, še bolje, kakšnem filmu, ki prikazuje delovanje kakšne »cosa nostre« v sosednji – evropski – Italiji. A vendarle, je poudaril minister (s priokusom), tujcem smo za tistih petintrideset evrov ponudili nekoliko hitrejšo pot do morja. Ljubljančanom ob Celovški cesti pa manj izpušnih plinov.Četrta slika: Ljubljana Šentvid, torek zvečer. Novoodprti predor je zaprt s policijskim trakom, pred njim je parkiran policijski avto z utripajočimi lučmi. Ne, v predoru tokrat ni Zidarja (ali nekdanjega tožilca), s stropa se je usulo »za dve samokolnici« protipožarnega ometa. Ki so ga sicer do jutra pometli, začenja pa se igra, »kdo je kriv in kdo bo plačal«. Kot v kakšni srbski komediji. Ali tistem drugem, »evropskem« filmu.Vinjete so Slovenijo nedvomno umestile v evropski prostor. In medtem ko evrokrati v Bruslju (in Parizu) iščejo obvoz mimo irskega »ne« lizbonski pogodbi, evropski državljani iščejo obvoz okoli Slovenije. Ali pa nas na meji vse skupaj nekam pošiljajo. Pa ne v Bratislavo. rva slika: Pariz, ponedeljek zvečer. Francoski zunanji minister Bernard Kouchner in njegov slovenski kolega Dimitrij Rupel pritisneta na gumb in Eifflov stolp se zasveti kot božično drevesce, vključno z zlatimi zvezdicami. Nasmehi in komplimenti špricajo na vse strani.