Saj veste, kaj pravijo za New York da je talilni lonec. Melting pot. Mesto, v katerem se mešajo in stapljajo kulture, nacije, etnične skupnosti, veroizpovedi mesto, v katerem se imigranti počutijo kot doma. New York je mesto, v katerem lahko začnejo znova mesto, ki obljublja novo, boljše življenje. In kot kaže, tudi Evropa počasi dobiva svoj uradni talilni lonec. Ne, to ni London, Pariz ali Madrid, ampak Bruselj, glavno mesto EU. Kot veste iz filmov, je v New Yorku januarja zelo mrzlo, depresivno in sivo. V Bruslju tudi, toda ne, ko se januarja odpre belgijski film 25 stopinj pozimi. Nič, tudi Bruselj so očitno dosegle klimatske spremembe, ki pa je tu le metaforično ime za velike geopolitične spremembe Bruselj je postal imigrantski raj, utopično mesto, v katerega imigranti prihajajo po evropski sen. Med njimi je tudi Sonja (Ingeborga Dapkunaite), Ukrajinka brez papirjev, ki šče svojega izginulega moža. Ker teh krajev ne pozna, je zmedena. Ker pa je Bruselj talilni lonec, je vse polno imigantov, oh, ali pa nekdanjih imigrantov, ki ji po začetnem “kulturnem šoku” z veseljem in tako rekoč nagonsko priskočijo na pomoč. Miguel (Jacques Gamblin), Španec, vedno prepozni uslužbenec bratove potovalne agencije, njegova dominantna mati (Carmen Maura) in njegova zvedava hči Laura (Raphaëlle Molinier), ki so videti kot tipični festivalski paket hiperaktivnih ekscentrikov, postanejo angeli, ki ji kažejo pot. 25 stopinj pozimi je humorna himna malim, preprostim, naivnim ljudem, ki nagonsko vedo, kaj je prav. Birokratski aparat, ki golta Bruselj, jih odbija, toda za solidarnost so pripravljeni umreti. Film ne skriva, da so nekdanji imigranti edino upanje imigrantov, ki šele prihajajo. 25 stopinj je bajka iz talilnega lonca, v katerem so nekdanji imigranti svojo srečo voljni žrtvovati za srečo tistih, ki gredo po njihovih stopinjah.