Iz jugoslovanskega nasledstva bomo seveda vknjižili več dolgov kot premoženja. Slovenija je v zameno za izvzetje iz solidarnostne klavzule že februarja 1996 prevzela 18 odstotkov dolga SFRJ do komercialnih bank in s tem postavila model, ki so ga uporabili tudi drugi. Objektivno dejstvo je, da je naša država v preteklih letih naredila največ pri težavnem razčiščevanju nasledstvenih zapletov (spomnimo se le na zamrznitev deviznih rezerv na Cipru in drugje, izločanje t. i. povezanih oseb itd.) in s tem utirala pot tudi Hrvaški, BiH, Makedoniji - in navsezadnje tudi novi demokratični oblasti na prostorih ZRJ. To je moralni kapital, ki bi ga morali izvršna in monetarna oblast vnovčiti v prihodnjih stikih in pogajanjih z nekdanjimi bratskimi republikami. Konflikt interesov in različni pogledi na delitev baselskega zlata nas znova spomnijo ne tako davno preteklost in vsakoletne medrepubliške polemike pri sprejemanju zveznega proračuna rajnke SFRJ. Dejstvo pa je, da Slovenija ta čas ne more pristati na kak drug delitveni ključ, kot je tisti od IMF - na to jo veže zakon, ki ga lahko spremeni le državni zbor. Na novi vladi in koaliciji pa je, da dobro premisli, ali lahko naša država pri ključu popusti, da bi morda pridobila kje drugje.