No, šalo za trenutek na stran! Če smo res iskreni, si priznajmo, da smo lastno državo dobili tako, da smo bili še sami presenečeni nad tem. Ko so se namreč v nekdanji bratski in enotnostni državi stvari dovolj sfižile, se je ideja o lastni državi porodila z vprašanjem, zakaj pa ne bi imeli lastne države. Nasprotni argumenti, četudi jih je podprla vojaška sila, niso bili dovolj prepričljivi. Tako smo se nenadoma znašli v lastni državi in vse se zdi, da se še nismo povsem opomogli od prijetnega presenečenja. Zato imamo vse razloge, da svojo državo jemljemo s kančkom humorja, kar kajpak ne velja samo za najbolj navadne državljane, ampak tudi za tiste nenavadne državljane, ki smo jim demokratično naložili, da skrbijo za delovanje državnega aparata. Kot vemo iz izkušenj drugih narodov, ki imajo svoje države tudi po dvesto let več kot mi, vsaka resna država vsebuje tako imenovani raison d'etat ali z drugimi besedami: ima svoje razloge za to, da včasih deluje tako, da tega njeni državljani ne morejo razumeti. Raison d'etat po navadi temelji na dejstvih, ki so skrita, ki so znana samo tistim v državnem aparatu in so torej državna skrivnost. V nekaterih državah te skrivnosti jemljejo nadvse resno in vsaka izdaja državne skrivnosti pomeni eno najtežjih kaznivih dejanj. Da bi bile državne skrivnosti primerno varovane, v državnem aparatu skrbijo za to odgovorne tajne službe. Ko smo dobili svojo sanjsko državo, smo si kajpak rekli, naj bo država taka, kot mora biti, torej kompletna z vsemi funkcijami, med katere sodijo tudi tajne službe.