Tudi bolj površno branje ekonomske zgodovine pa vrže sum na ta vzhičeni sklep. Številke so impresivne, toda primerjave z drugimi obdobji internacionalizacije gospodarstva pokažejo drugačno sliko. Razmerje te internacionalizacije je seveda mogoče in treba meriti s tem, s kakšno lahkoto (ali težavo) blago, storitve, kapital in ljudje oziroma delovna sila prestopajo državne meje. Dandanes je mogoče samo gibljivost blaga primerjati z gibljivostjo, ki jo je blago doseglo med liberalizacijo v poslednjih desetletjih prejšnjega in prvih desetletjih tega stoletja. Današnja gibljivost svetovnega kapitala pa ni niti približno taka, kakršna je vladala v tistem času. Veliko se govori o enotnem svetovnem trgu kapitala, toda številke kažejo da je v tem desetletju samo okoli 12 odstotkov držav v razvoju imelo stalni dostop do tega kapitala. Enotni svetovni trg kapitala naj bi pomenil bolj ali manj enake cene za »iste» proizvode tega trga, toda položaj je drugačen: donosi na iste proizvode, na primer državne obveznice, se tudi med premočnimi državami občutno razlikujejo, včasih tudi v razmerju 1 proti 5, očitno tudi zato, ker so nekatere države velikanski potrošniki (tednik Business Week računa, da Amerika zdaj troši kar 72 odstotkov skupnega svetovnega varčevanja). Vse to velja še veliko bolj, če primerjamo nekdanjo in današnjo svobodo gibanja delovne sile prek meja: že statistika jasno pove, koliko večji so bili valovi imigracije, ki so se zlivali v države zahodne poloble. Da niti ne primerjamo tedanje in današnje intelektualno-politične klime, ki je spremljala gibanje človeških množic prek državnih meja: danes je imigracija z delno ameriško izjemo očitno sovražna v skoraj vseh bogatih državah.