Premier je bil kljub jeznoritemu predvolilnemu naskoku predsedniškega kandidata Zmaga Jelinčiča nanj dovolj moder, da ni nasedel na jamranja o čudakih, ki menda nasprotujejo stališču prvakov strank, da Slovenija ne glede na vse mora v Nato, ker so se oni tako odločili. Namesto tega je skušal nanizati vsaj nekaj argumentov za svoj prav. Toda, kot se kljub za naše razmere številni vojski dobro plačanih svetovalcev za propagando vedno bolj pogosto dogaja, ne prav posrečeno. Res je namreč, kot je razlagal, da bi bil varnostni položaj Slovenije precej slabši, če bi Nato ne posegel v krvave balkanske etnične vojne, kar seveda pomeni, da bi morali za orožja in opremo vojske bistveno bolj globoko seči v državni proračun. Toda to je samo posredno povezano s tem, ali bo Slovenija članica Nata. Nato namreč na Balkan zagotovo ni mesece in še več pošiljal bombnikov in tankov zaradi Slovenije in njene vojaške varnosti. Navsezadnje, kje pa je Nato bil, ko so specialne enote slovenske policije in teritorialne obrambe z barikadami na naših cestah zaustavljale oklepnike jugovojske? Tudi omenjanje, da Rusija (in druge nekdanje sovražnice demokratičnega sveta) vse bolj sodeluje z Natom, da je prva praktično že njegova članica, ni ravno navdušujoč argument, s katerim bi tlakovali izboljšanje javnega mnenja v Natovo smer. Prej nasprotno, sproži vprašanje, čemu potem sploh služi ta vojaški pakt, če pa so tudi sovražniki zraven?