Na dan, ko je LDS izgubila na volitvah, so Ropa v T3 pospremili četica ministrov in člani ožjega vodstva. Rop je, ves osupel od bolečega padca, obljubil, da bo LDS »najboljša opozicija, ki jo je imela Slovenija do sedaj«. Besede ni požrl. Poslanska skupina, ki v parlamentu nadzira divizijo pomladnih dvigovalcev rok, je učinkovita. Najprej je na ustavno sodišče poslala Virantov zakon o javnih uslužbencih, potem je izsilila izredno sejo o rebalansu proračuna, ob močni podpori civilne družbe in strokovne javnosti se je lotila tudi zakona o RTV. A poslanci LDS imajo dve težavi. Prva je zakonodajni proces. Vlada je namreč v parlament vložila razmeroma malo zakonov, tako naj bi se nekaj starejših poslancev celo šalilo, da v parlamentu sedijo brez pravega dela. Če se zakoni ne sprejemajo, v parlamentu ni pravega političnega boja. Druga težava se tiče zakonodaje. Zakon o državnih uslužbencih, vprašanje črpanje sredstev iz evropskega skladov, rebalans slovenskega proračuna ali nova medijska zakonodaja niso tako privlačne, preproste in ljudske teme, da bi lahko LDS, pa četudi so odzivi volilcev včasih nepredvidljivi, z njimi resno ogrozila priljubljenost nove vlade. Seveda z opombo, da stranka, ki zagovarja svobodomiselnost in individualizem, težje jezdi na valovih populizma kot kakšna druga. Pri poslanski skupini LDS je sicer zelo nenavadno, da v politični areni uporablja enake metode boja, kot jih je uporabljala nekdanja opozicija. Zateka se k obstrukciji, filibustrstvu, govori o glasovalnem stroju, grozi z referendumi. Še pred dobrim letom je ista stranka takšne metode javno obsojala. A največji problem »najboljše opozicije« je nekaj drugega. V njej namreč sedijo poslanci bivše vlade, njeni ministri in njen premier. Zato na večino njihovih očitkov vladni poslanci odgovorijo s preprostim argumentom, da je imela LDS v ducat letih dovolj časa, da bi stvari izboljšala, in naj zato molči. Argument moči nad močjo argumenta. Kar je sicer kratkovidno, a za zdaj učinkovito.