Tu na Alifakovcu mu je bilo lepo. Pred njim je utripalo mesto z vsemi svojimi nečednostmi in vrlinami, mesto, ki ga je nekako čudno po svoje koval v zvezde in ga hkrati ni maral. Bil je razpet med dve strani: zdaj se je prevešal v privrženost mestu, potlej pa so se mu čustva strnila v odpor. Toda od odpora do sovraštva, to je vedel, ni velik korak. Kaj ga je privlačilo in hkrati odbijalo v tem mestu? Morda, morda, ga je prešinilo, morda ne tiči krivda v mestu, temveč je v njem?! Ej, to misel mi podtika tisti moj glasek, prepričan sem, da je tako, je rekel skoraj glasno. Samo glasek lahko tako potihoma napeljuje vodo na svoj mlin. Primakne svoj piskrček, potem pa se umakne, po tebi pa naj po mili volji teko potne srage. Še se bova pomenila, glasek ti moj, nič se ne izmikaj, nič se ne skrivaj. Nobena pošast nisem! No glej, sedim tule, se malo sprehajam sem in tja, z vsemi se dobro razumem. Priznati moraš, to je prava turška zelenica, ne bi mogla biti bolj turška, prav, recimo bolj muslimanska, bolj islamska ... Vedno sem ljubil božji mir na tem kraju. Da, prav na tem kraju ... Ljubil si mrtve ha, ha ... Molči! Tu sem posedal z Remzijo ... Največkrat pa sam. Kaj me je vleklo sem? Prav imaš, glasek: z mrtvimi se lahko lepo razumeš, se je nasmehnil v sebi, ne oporekajo ti, nič te ne sprašujejo, nič te ne sumničijo ... Razen Zejnebe! se je v njem vzravnala misel kakor kaktusova bodica, seveda mu jo je podtaknil glasek. Zejneba ... Zejneba je ponavljal, kot da se je na vsem lepem podvojil. Na desni se je počutil kakor vodnik Nikolaus, na levi pa je bil pravnik Nikola N. Lahko bi rekel: nekdaj spoštovani meščan tega mesta. Zdaj pa je Niko Nihčevič tam v nekem bog vedi katerem evropskem mestu, kjer ni nikoli nameraval živeti, vendar tam hvaležno sprejema marke, molči in načrtuje. Ali zida gradove v oblakih? Tu se bo odločil, mar ni zategadelj prišel sem?! Kar se mu je zazdelo, da se nekdo smeje. In kakor da sliši: če ti Zejneba ne podre gradov in pomete načrta. Glasno je zaklel. Mar naj jaz odgovarjam za dejanja vodnika Nikolausa?! Saj mi še na misel ne kane, da bi odgovarjal za svojega očeta, ki je, roko na srce, v drugi svetovni vojni četnikoval po Bosni, pa bi mi bil mar neki neznani vodnik cesarsko kraljeve vojske? Boš, odgovarjal boš, se ni pustil ugnati glasek, ker si to ti v tvojem prejšnjem življenju. Pobrskaj malo po glavi, mar ne vidiš, kako uspešno si zalival drobceno, nevidno zrnce sovraštva, zrnce zla? In kar marljivo zalivaš in neguješ, raste ...