Čeprav je postal Đinđić simbol nove Srbije, ki ne obračunava z nasprotniki s silo, je bil hkrati tisti, ki je ljudstvu nastavil zrcalo, v katerem je lahko videlo podobo zapeljanega, ponižanega in obubožanega pripadnika nebeškega ljudstva, zato je bilo samo vprašanje časa, kot je zapisal Dnevnik, kdo bo prva žrtev med mladimi politiki, ki so oboroženi z znanjem in neobremenjeni z nacionalnim napuhom Srbom ponudili model sodobne, demokratične države.12 Narodu je bil namenjen tudi članek v Večerovi prilogi Sobota, v katerem avtor v uvodu citira srbskega pisatelja Dobrico Ćosića: »Mi Srbi smo nesrečen narod. Najboljši mladeniči so nam padli v vojnah za svobodo in zablode, zdaj pa smo najboljšega iz njegove generacije ubili Srbi sami.«13 Tudi drugi tiskani mediji so povezali dogodek z znanimi mitologijami, predvsem pa z zgodovino, torej podobnimi dogodki v srbski preteklosti - še najbolj pogosto je te primerjave uporabilo Delo. V Temi dneva je Peter Potočnik postavil tezo, da so umori s političnim ozadjem nekakšna stalnica sodobne, polpretekle in pretekle srbske zgodovine: »Pred skoraj 100 leti je bil v majskem prevratu ubit srbski kralj Aleksander Obrenović, prestol pa je zasedla kraljevska družina Karađorđević. Edino nasilna smrt kralja Jugoslavije Aleksandra I. v Marseillu leta 1934 morda ni bila rezultat medsrbskih obračunov, sporov in zarot.« Srbija je ostala, kot piše avtor, po atentatu brez najmočnejše politične osebnosti, kar dokazuje, da se iz svoje krvave zgodovine in sedanjosti ni prav nič naučila, in to je tudi njena največja tragedija.14 Podobno je Delo atentat primerjalo z umorom Johna Kennedyja pred 40 leti in Aleksandra Obrenovića pred sto leti - oba sta namreč poskušala povezati Zahod in Vzhod, vendar izpostavil nekatere razlike, med katere »prav gotovo sodi prepričanje nekaterih, da se še danes uresničuje svojevrstno srbsko prekletstvo, ki sega v zgodnje 19. stoletje in po katerem marsikateri srbski voditelj ni umrl naravne smrti. Jurija Petrovića Karađorđa, začetnika dinastije Karađorđević, je leta 1817 dal umoriti Miloš Obrenović, pred sto leti pa je bilo v oficirskem udaru konec tudi njegove dinastije.«15 Veso Stojanov je v Sobotni prilogi atentat primerjal z dogodki v novejši zgodovini in prav tako zapisal, da je Đinđića ubila dolga roka preteklosti, in sicer nesoglasja na vrhu, predvsem med Đinđićem in Koštunico, ki sta se sprla zaradi izročitve Miloševića Haagu; tudi v tem primeru Srbija opisana kot ozemlje, kjer nikoli ne bo miru in kjer se bodo vedno znova porajale krize, tako domače kot tudi svetovne.16 Nekakšen skupek vseh opisanih kategorij pa je komentar Borisa Ježa, prav tako iz Dela, z naslovom Frajerji iz Srpske kafane. Đinđić je v njem opisan kot proevropski politik, ki kratko malo ni spadal v srbsko zgodovino, Srbija oziroma Jugoslavija pa kot del Balkana, kjer je (bila) uporaba nasilja nekaj vsakdanjega: »Zgodovina Jugoslavije (ki je menda ni več) se pravzaprav začenja s političnimi umori. Najprej so v Sarajevu ustrelili avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, potem je šlo vse ‘po seznamu’.« Komentar se nadaljuje z moralno sodbo in nekoliko obtožujočim tonom. Umor premiera je po besedah avtorja morda zadnji povod, da iz ostanka ostankov Jugoslavije kaj nastane, a hkrati meni, da bi se moral narod pokesati: »Res pa je tudi nasprotno: da bi se moral nekdaj bratski narod zresniti, si priznati travmatične resnice, zlasti o svoji polpretekli zgodovini, se pokesati, zmoliti kak očenaš … Srbi tega očitno še zdaj niso zmožni, zato niti ne verjamem, da bodo smrt mladega, a sivolasega politika Đinđića vzeli zares.«17