S čim nas je ves ta čas nategoval Woody Allen? Ne, pozabite na štose, tudi na one o gestapu, masturbaciji in intelektualcih. Glejte raje ... oh, poslušajte raje, hočem reči, napnite ušesa - okej? Točno: ključ je soundtrack. Ja, na soundtracku vedno spušča stare, zelo stare, arhivske viže, ponavadi Georgea Gershwina, Bennyja Goodmana, Artieja Shawa in Dukea Ellingtona, dobro, preverjeno, utečeno robo, ki se ji običajno reče klasika, ki jo ima gledalec v ušesu, še preden jo sliši, in katero potem zlahka zajezdi. Klasična glasba v filmu je vedno past, nekaka bližnjica do gledalčevega spoznanja, da gleda klasiko. Tudi Pozabi Pariz, kozmopolitska romantična komedija, hoče postati klasika, še preden bi jo sploh kdo pogledal: na soundtracku se namreč v neomejenih količinah gnetejo George Gershwin, Cole Porter, Duke Ellington, Irving Berlin ipd., heh, zvoki in glasovi dobrih, starih, utečenih, preverjenih mačkov, klasikov. Da se razumemo: zgodba se vrti danes, huh, med Parizom in Ameriko, ne pa pred II. svetovno vojno, oh, kaj vem, med 3. in 5. avenijo v New Yorku. Uf, pred nami je le še en film, ki misli, da so filmi, ki uporabljajo klasično glasbo, klasika. Kar ne šokira. Tudi sam Billy Crystal, režiser tega driblanja starih standardov, ima povsem očitno občutek, da je že velik, klasik, mitska figura: o njegovi veliki romanci s pariško Američanko, Debro Winger, namreč v neki restavraciji bajajo različni ljudje, vsi po vrsti, hoh, kdor pač pride mimo, saj razumete - vsi jo poznajo. Problem je v temle: reč je tako tenka, da ni o čem bajati. Srečata se ... se razideta ... se spet srečata in poročita ... se razideta ... in spet snideta ... se še enkrat razideta ... in na koncu ... ko vam je že povsem vseeno ... prikorakata v restavracijo. Pač eden izmed tistih filmov, v katerih nas morajo stari šlagerji in truma prič prepričevati, da je med moškim in žensko ogenj.