Zakaj bi bila prav Jakopičeva umetnost slovenska, tista pred njim in, zanimivo, tudi tista za njim pa ne, ni mojster nikoli racionalno pojasnil. Njegove redke argumentacije so kontradiktorne, je pa iz njegovih zapisov razvidno, da gre za prepričanje, v katerem so udeleženi najrazličnejši razlogi, tako podnebje ali topografija kakor specifični značaj naroda, kateremu pripada tudi samobitno umetniško hotenje, itn. Josip Vidmar je že v Kulturnem problemu slovenstva in pozneje še celo v osemdesetih letih podal definicije naroda, ki bi bile lahko podobne Jakopičevim: "Definiral sem narodnost kot posebno, samo enemu ljudstvu svojsko notranjo urejenost, kot nekak osnovni notranji zakon, ki je odločilen za vse duhovno življenje v skupini ljudi, imenovani narod, in ki daje vsemu njenemu življenju osobit značaj." Josip Vidmar: Kulturni problem slovenstva, Ljubljana 1995, str. 35 (izvirna izdaja: Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1932). "... Bil sem Slovenec in sem hotel to ostati, in kdor mi je to branil, je vzbujal v meni čustva, ki so v knjižici podana. Seveda s tistimi sredstvi, s kakršnimi pač razpolagam, se pravi z razmišljanjem o stvareh. Spis pa ne pretendira na nikakršno znanstvenost, temveč na prepričevalnost kot tako. Tudi nisem nikoli mislil, da je za pravičen nacionalni občutek potrebno kakršnokoli znanstveno spoznanje o narodnosti. Čemu? To je moralna kategorija v človeku." Josip Vidmar, Improvizacije, Ljubljana, 1985, str. 38. Jakopič je o narodu večkrat spregovoril v povezavi z drugimi temami, npr. v razmišljanju o tradiciji: “Tradicija ima sicer v umetnosti brezdvomno svojo upravičenost in igra v njenem razvoju veliko in koristno vlogo, toda mi Slovenci -- saj smo Slovenci ali ne? -- narod, ki se razlikuje od drugih narodov, ki čuti zaradi svojih posebnih življenjskih razmer tudi posebne življenjske potrebe, ali ni tako? -- mi, ki nimamo še jasnega začetka lastne umetnosti, kako moremo mi vedeti kaj o tradiciji?! Vsa tradicija, ki jo imamo, je le sad tujega dela, primernega tujim razmeram, za nas mešanica, neobčutena, neprebavljena, ki nam ni šla ne v kri ne v možgane.” Podbevšek, 1983, str. 285. Že v dvajsetih letih je Vidmar v »svoji« Kritiki poudarjal tudi za Jakopiča zanimivi »obrat«, v katerem so mali narodi celo izvoljeni, da se odlikujejo duhovno, ker ne nosijo bremen velikih narodov. Josip Vidmar, uvodnik, Kritika, I/1925, št. 5, str. 65--66. Če ne bi bil zanikal vsake tradicije in tudi naslednjih generacij obtoževal slepega posnemanja, torej "neslovenskosti", bi lahko iz njegovih besed celo izpeljali nenavadno, res izjemno pravilo, da je za vnos nacionalnega v umetnost potreben modernistični prijem, ki da ker je svobodnejši, sproščenejši itn. -- omogoča umetniku, da vnaša v dela več svoje osebnosti. To pravilo je začuda zelo hitro posvojila tudi kritika in je pod Jakopičevo taktirko v prostoru, ki je sicer predvsem v literaturi strogo preganjal individualizem, modernizem in podobne narodno neutrjevalne elemente, začela oznanjati, da so prav ti pogoj za nastanek slovenske umetnosti.