Ivan Prijatelj, ki je bil naklonjen mladim likovnikom, se je odločil pisati prispevke o likovni umetnosti brez pravega likovnega znanja in najbrž so bili zato res dostikrat ponesrečeni. V teh besedilih je večkrat sam sebi nasprotoval; poleg velike želje in tudi poznavanja (prav po omenjenem članku sodeč, je Prijatelj poznal Mutherja, dunajsko razstavo impresionizma iz leta 1903, dokaj dobro tudi tedaj znamenite slovanske in skandinavske umetnike itn.) kaže to pisanje žal tudi veliko nerazumevanje tega, o čemer je pisal. V istem članku (»Moderna manira in Žmitkov Poc«), je tako, denimo, zagovarjal individualizem in impresionizem (seveda v tedaj običajnem justemilieujskem smislu, kjer je med impresionisti največ navajal in citiral Raffaelija, danes povsem izločenega iz kanonizirane impresionistične zgodovine Ta mu je bil morda zato tako dobro znan, ker je malo pred savani razstavljal pri Miethkeju. Na otvoritvi Raffaelijeve razstave je bil tudi Grohar, ki je njegove stvari ocenil za dobre. MG, Ilc, Grohar Jakopiču, 9. 1. in 11. 1. 1904. Da si je že omenjeno dunajsko razstavo impresionistične umetnosti Prijatelj ogledal (ali vsaj poznal katalog razstave), je mogoče domnevati, ker se njena zasnova ujema s specifično predstavitvijo umetnikov v obravnavanem članku, v katerem so poleg avtorjev juste milieu, pa Maneta ali Degasa, obravnavani še Goya, Turner, obsežneje je predstavljena japonska umetnost itn. ) in domačijsko umetnost, ki pa jo je v bistvu brez prave normativnosti obenem kritiziral in hvalil. In prav v tako dvojnost mu je padel tudi Žmitek, katerega je kot slikarja precej nizko ocenil, a ga je hvalil zaradi vsebine, ki naj bi bila pristno narodna; čeprav se je zelo jezno zgražal nad Deffregerjem in podobnimi slikarji vaških žanrov, je hkrati hvalil Žmitka, ki po vsebinah svojih slik ni bil dosti drugačen od njih, le da so imele njegove slike zaradi študija v Petrogradu nekaj potez tamkajšnje šole. In prav na tej pristno narodni vsebini je Prijatelja (ki je za potrebe spora postal značilno povsem prožmitkovski, kakršen se v svojem članku le ne kaže) prijel Cankar. Ivan Cankar, »Slovenski umetniki na Dunaju«, Slovan, II/1903--4, str. 185--187. Ko je Cankar zapisal, da o »Pocu« govori samo “zategadelj, ker so govorili nekateri ljudje o tej sliki kakor o nekakem začetku slovenske narodne umetnosti” (str. 186), bržčas s tem ni hotel pičiti tudi Jakopiča (morda njegovega teksta o Žmitku sploh ni poznal), saj je bil ta, prav narobe, glavni predmet njegove hvale. Ta je bil glede narodne umetnosti mnenja, da se izraža v štimungi, razpoloženju, ki ga avtomatično zazna občutljiva duša, in ne v vsebini ali široko prepoznavnih znakih, kajti "avba je avba", pa naj jo naslika kdor koli. Cankarjeva teorija o umetnosti je za nas v tem trenutku manj pomembna, bila pa je Prijatelju hudo neprijetna, saj se je zagovarjal tako v časopisu kakor tudi pred prijatelji, denimo, pred Župančičem Joža Mahnič, »Ivan Prijatelj in slovenska moderna«, Prijateljev zbornik. Ob stoletnici rojstva, ur. Štefan Barbarič, Ljubljana, 1975, str. 106--107.; Župančič, 1989, str. 164., in se predvsem zaradi nje (če ji ne bi bila sledila polemika, bi se nanjo pač pozabilo) vpisal v likovno zgodovino kot nekompetenten kritik.