Neka lastnost, ki sem jo pri drugih pogrešal, je morda tipična v meni: jaz nisem imel nikdar veselja po kakem konkurenčnem boju, kdo je večji, kdo bo vodil in kdo bo voden od umetnikov; vedno in sam od sebe sem želel le, da bi mogel to kar mi je po naturi dano spoznati in po najbolji moči izrabiti v življenju. [...] Bil sem na principijelnem stališču, da v klubu Sava ne rabimo predsednika, vzlic temu, da sem Klub jaz organiziral, ker nimam za formalne društvene strani smisla, temveč sem želel, da bomo vsi enakopravni, pa tudi enakovredni tovariši. [...] Vzlic temu so me moji tovariši prisilili, da sem nekako funkcioniral kot voditelj, eni radovoljno, drugi pa nekako proti svoji volji. [...] Mnogi me seveda včasih niso razumeli in me smatrali za nekakega diktatorja, dočim je bilo to meni nekaj povsem protivnega. MML, J, 1830. To so deli besedila, iztrgani iz Jakopičevega razmišljanja o vodenju Save. Jakopič ni imel idej o velikih osebnostih le v umetnosti, temveč tudi v politki, kjer je zagovarjal diktaturo, čeprav mu nobeden od tedanjih diktatorskih državnikov ni bil všeč in se je iz njih pogosto norčeval. Podbevšku je, denimo, pripovedoval, da je rešitev iz tedanje zmedene politične situacije nekakšen z voditeljskimi sposobnostmi in modrostjo obdarjeni dobri diktator. “Ena pamet je večja kot sto pameti. Diktiraj, toda prej poglej, kdo si! Ali si človek, ki ima pravico diktirati, ali nisi. Če čutiš v sebi sposobnost, da boš rešil človeštvo prekletstva, v katerem danes živi, če si zmožen rešiti narod vseh nesreč, potem poskusi! Odstrani vse ovire, ki so tu!” Anton Podbevšek, »Jezik iz srca; Iz pogovora z Rihardom Jakopičem; Ob dvaindvajsetletnici njegove smrti (Konec)«, Sodobnost, XIII/1965, št. 8--9, str. 904.