Tovrstna praksa seveda v svetu ni nič posebnega, obstajajo različne šole, od tistih, ki so državne, do tistih, ki temeljijo na drugačnem razumevanju pedagogike, se pravi, da gre za odstopanja v načinu razumevanja poučevanja, odnosov med učenci in učitelji, vprašanje avtoritete torej, pa do tistih, ki so po svojem bistvu prežete z določenim svetovnonazorskim predznakom. Zagotovo obstaja v različnih oblikah šolanja nekakšna nezapisana družbena pogodba, kaj naj bi bila nekakšna univerzalna učna snov, ki vse šole postavlja na isti imenovalec, preostalo pa so pač tiste razlike, ki sem jih nakazal že zgoraj. Ljudi je na splošno nekako najbolj strah, da bi šolanje postalo nekakšen privilegij za premožnejše, kar bi bilo tudi meni osebno najmanj všeč, če bi se to v prihodnosti tudi uresničilo. Druga plat pa je predvsem ta, da dostikrat poslušam komentarje v smislu, da je neka šola kvalitetnejša od na primer kakšne druge. Dostikrat poslušam, priznam, da z nemalo prikritega muzanja, kako se nekateri starši šopirijo s svojimi otroki, kako zelo radi poudarjajo ime šole, ki jo obiskujejo njihovi otroci. V njihovem glasu je zaznati trud, da bi ime šole izzvenelo čim bolj svečano, impresivno, pri čemer bi sami radi izpadli, kot da se pogovarjajo recimo o receptu za navaden puding. Običajno sem malo hudoben in jim rečem, da ne vem, če sem že slišal za to šolo, kar jim seveda razveže jezik in kaj kmalu ugotovim, da je še kako pomembno to, da njihov otrok obiskuje ravno to šolo in ne katero drugo. Podobno že kar pregovorno veljajo vse katoliške šole kot nekaj več, podobno je tudi z waldorfsko. Pravzaprav tovrsten cirkus starši začnejo že v vrtcih. Prihaja celo do takšnih perverzij, da recimo starši, ki so politično popolnoma levo usmerjeni, svoje otroke tiščijo v katoliške gimnazije in včasih že naravnost utrujajo z izjavami o velepomembnosti recimo latinščine in širine izobrazbe … Seveda je to na nek način tudi res, toda sklepajoč po tem, si doma potemtakem pregovore pripovedujejo v latinščini. Malo morgen! Življenje danes in predvsem tržni diktat sta namreč muhasti dekli, ki dostikrat po svoje premešata karte in dokazujeta, da so se časi obrnili v smer, ki zahteva kaj več od tega, da otroci v šolo ne smejo prihajati v belih nogavicah. Strah, da se bodo odslej lahko šolali in izobrazili zgolj otroci bogatih staršev, se mi zdi prav tako na nek način odveč, ker se mi glede na zakonitosti dedovanja zdi, da večina novonastalih bogatunov niti ni tako zelo obdarjena z inteligenco, lakomnostjo pač, kar pa še ni poroštvo, da bodo njihovi otroci potemtakem tudi tako zelo uspešni in posledično ugledni kot starši. Ljudje pač dostikrat sodijo uspešnost ravno po tem kriteriju – denarju.