Domovi za upokojence oziroma za ostarele sodeč po povpraševanju ponujajo vse premalo zmogljivosti. Sobe in apartmaji so polno zasedeni, za hip se zazdi, da je bivanje v domu nekakšen privilegij, kar pa bi bilo skrajno žaljivo. »Danes je življenje povsem drugačno kot nekoč. Več je dela, živi se veliko hitreje, bolj stresno … Časa je veliko manj. Zato so domovi pozitivni. Razbremenijo družino, ponudijo veliko varnost in pravo nego, ki je v domači oskrbi ne more biti deležen skoraj nihče. Punce (negovalke) se trudijo kolikor je v njihovi moči, a tudi med njimi so velike razlike. Nekatere delajo s srcem, nekatere so le v službi, drugim gremo na žice. Tako pač je. Nikogar ne obsojam,« razmišlja gospa krepkega stiska roke in ostrega, ponosnega, življenjske radosti polnega pogleda. Izjemno prilagodljive in bistre gospe Pije ne moti niti hrana. Njena kolegica Alojzija Ulčar je bila nekdaj kuharica. Odlična, pravijo. Kaj meni o hrani v domu, kjer 77-letna gospa biva približno tričetrt leta? »Iz slabega materiala je umetnost narediti dobro jed. Iz dobrega pa z lahkoto slabo. Ne maram ljudi, ki vse povprek kritizirajo. To ubija dušo. Zdi se, da je starejšim ljudem kritiziranje pisano na kožo ...« Gospa Alojzija je doma iz Dolenjske. Pravi, da ima v domu skoraj vse, kar potrebuje. Tudi najboljšo prijateljico Marijo z Notranjske, s katero se pozna in druži že več kot pol stoletja. Vsak dan skupaj pijeta kavo in čaj, tudi kak sprehod po bližnjem parku, kljub razbolelim nogam in bolečemu križu, sodi v vsakodnevni urnik. Marija najbolj pogreša domače. »Dolgčas in domotožje sta najhujša … sovražnika.« Pred kratkim je hudo padla in si zlomila desno roko. Kosti so se nepravilno zarasle. Desnica ji ne služi več. »Boli …« Ko se Alojzija ne počuti najbolje, sede za mizo in napiše pesem ali dve. Vsaka druga beseda so otroci. »Ne smemo jih omejevati. Naj živijo po svoje. Življenje gre svojo pot. Vsak živi svoje. Ljubezen pa ne glede na vse ostaja.«