Polnoč se je bližala z orkansko hitrostjo, on pa se še ni prikazal. Kot stara mati nehvaležnih sinov in vnukov sem slonela na okenski polici in strmela v lužasto žalost. Paul je smučal v Črnolesju. Na Skalitzer Straße se je turška mularija že ure obmetavala s petardami. Njihova stopnjujoča se trdovratnost je vzbujala spoštovanje. Na sosednjem balkonu sta se dva parčka pijano mujala z razmočenimi raketami. Frčafeli sta se zdolgočaseno držali ozadja, njuna motociklista pa sta rokovala z ognjem, dokler eden od izstrelkov ni eksplodiral v dlani. Medtem se je dogajanje spodaj zgostilo v waterloojsko končnico. Staro leto je hroplo zadnjim sekundam nasproti, ko je sosed pod mano odprl okno in nekajkrat ustrelil iz signalne pištole naravnost v mimo ropotajočo nadzemno železnico. Trepetala sem za Maxa, ki je potem enkrat stal pred vrati, z idiotskim nasmehom in vrtnico: