Vrata na dvorišče so velika, da bi šel skozi voz. Okovana so, kot da je bila tu pred stoletjem kovačija. V resnici je bila lahko kvečjemu gostilna. Vzorci rož in nekih geometrijskih likov na vsakem krilu, na to se je torej prilepil že od daleč. Zdaj jih tudi potisne, z izučeno kretnjo, pa vendar s težavo. Na dotik morajo biti grenka in segreta. Dovolj so težka, ulica se je dovolj vzpenjala in kondicije ima najbrž malo. Ne, ne škripajo. Naprej, toliko da pride skozi, nato jih spusti. Stene in velb so popackane s črno vlago, pri tleh so najbrž madeži od scaline, ko vrata stisnejo nazaj, je mrak. In hladneje je, to se takoj opazi, da zadržujejo toploto zunaj. Na obeh straneh je po en vhod in ena vrata, naprej stavba razpada, na tleh je nekaj trave in plotasta vrata drvarnic, ob eni je star pralni stroj, nekaj naluknjanih piskrov, stiropor in tipkovnica računalnika, miza, ki stoji prislonjena na steno, na njej pa vrč z umazano vodo in mrtvimi muhami, raztrgan in prežvečen prt. Tam je še nekaj tiste svetlobe od zgoraj, ki bo še malo pa vsa padla dol.