»Končno se je izpod prhe prikazala neka ženska. Bila je grda kot smrt. Začenjala je zganjati paniko; od mene je zahtevala 200 bathov. To je bilo takrat približno 8 dolarjev. Mar bi ji dal, ji rekel izvoli in se ji zahvalil. Ne, jaz pa sem besnel in jo podil iz sobe. Grozila mi je s policijo, češ, da je videla pod posteljo marihuano. Prejšnji dan sem na ulici Khao San res kupil nekaj trave, vendar niti približno toliko, da bi se bal policije. Ko se je končno spravila iz sobe, sem kljub vsemu vse skupaj stresel v stranišče, saj je bila ženska videti še kar prepričljiva. Potem sem šel v sosednjo ulico zamenjat dolarje, da bi lahko plačal hotel. Ko sem se vrnil, sta me v recepciji čakala dva policaja. Prijazno sta me prosila, ali lahko pregledata mojo prtljago. 'Seveda, kar izvolita,' sem popolnoma sproščeno ponudil. Ko sta premetavala obleke, je iz hlačnega žepa padel, v moje veliko presenečenje, zavitek trave (za mali joint), ki ni bil moj. Očitno mi ga je podtaknila ženska, preden je poklicala policijo. Še vedno prijazna sta me povabila s seboj, da bi lahko napisala poročilo. Vsi, z mojo prtljago vred, smo se zbasali na majhen moped in se odpeljali na policijsko postajo. Tam so me porinili za rešetke med ščurke, junkije in prostitutke. Ves teden sem bil zaprt brez vsega. Junkiji, prostitutke in jaz. Tako sem začel spoznavati tajske zapore. Moški in ženske smo bili v istem prostoru, ločevale so nas le rešetke. Stranišče je bilo odprto, zraven njega se je ves čas stiskalo vsaj deset ljudi. Junkiji so spretno kot opice plezali po rešetkah in se fiksali nad nami. Za drogo so poskrbeli policaji. Res mi ni bilo lahko,« se je spominjal Andrej.