Kljub svojemu ekscesno-ciničnemu glasbenemu ustvarjanju ima dobro razvit čut za sočloveka. Še posebno ga ganejo zelo žalostne življenjske zgodbe in usode. Tako v svojem stanovanju v Šiški kakšnega pol leta gosti znanega ljubljanskega klošarja Panto, ki so mu nekateri rekli Tranzistor. Panta pri njem prebije mrzlo zimo, Marko pa ga vseskozi malce tudi terorizira, saj se mora ljubi gost obvezno enkrat na teden kopati. Podobno Marka gane neka dokaj običajna zgodba, skotena nekje med škofjeloškimi hribi. Mlad fant, lovec po prepričanju, se zaljubi v deklico, ji izroči srce, a nezvesto kmalu uzre v objemu tujca. Razočaran si požene kroglo v glavo, Marko pa mu v spomin spesni dramatično Radojko devojko. Nekaj težav z ljubeznijo ima tudi sam. Zagleda se v lepotico iz Osijeka in nekaj časa je ljubezen plodna. A plavolaska se Marka naveliča, ta pa se ne da tako hitro. Neke noči spleza na balkon in trka na njena vrata. Namesto odrešitve pridejo policisti in ga odpeljejo s seboj. Pri pregledu na postaji najdejo pri njem nekaj travi podobnega in užaljenega ljubimca povprašajo, kdo so njegovi prijatelji. Marko, verjetno indoktriniran s Cankarjevim sindromom zatajitve, ponosno našteje vso ljubljansko bando, s katero se takrat druži, zato si med prijatelji nabere nekaj črnih pik.