In kaj sem videl na 56 parih črno-belih fotografij? Na starih fotografijah marsičesa seveda še ni - manj je mostov čez Donavo, obrežja so slabo utrjena, ni še nekaterih stavb, za katere se mi je zdelo, da so bile tu od nekdaj, npr. hotel Gellért. Marsičesa seveda ni več - izginila je mestna četrt Tabán, ki so jo porušili v tridesetih letih in danes na njenem mestu najdemo veliko cest in nekaj trave in dreves, izginile so številne stavbe, ki so bile žrtve vojne, v kateri jih je bilo uničenih ali poškodovanih kar 70%. Starejše hiše, ki še stojijo, so bile pred stotimi leti večinoma v boljšem stanju kot na novih fotografijah, a obstajajo tudi izjeme, katerih današnje stanje boljše od starega. V oči me je zbodlo, kako je vse več prostora namenjenega avtomobilom in vse manj ljudem. Verjetno je moj problem, da mislim o sodobni arhitekturi nekaj podobnega kot Aleš Vodopivec, namreč da se vse preveč priklanja trenutni modi in da arhitekti pozabljajo, da bodo objekti stali še nekaj desetletij. Vendar pa se mi zdi nekaj kotičkov mesta na Lugosi Lugovih fotografijah lepših kot na Klöszovih: največkrat zato, ker so drevesa višja, poleg tega pa se je v sto letih nekdanje predmestje prelevilo v rob centra mesta, zato so iz njega umaknili tovarne z dimniki, iz katerih se je valil črn dim. Pa še o nečem sem se še enkrat prepričal: kako zelo fotografija zavaja. Na sodobni fotografiji že omenjenega Tabána drevesne krošnje uspešno zakrivajo asfalt, ki ga je tam polno.