Ni videti, da bi ta kampanja doslej prinesla kakšne uspehe, čeprav je v praksi več takšnih zamisli. Nekateri ekonomisti so na primeru Indije ugotavljali, da država nima interesa te prebivalce spreminjati v lastnike. Pravijo, da je interes države, pa tudi podjetnikov, da so zemljišča, na katerih so zgrajena takšna naselja, čim dražja, posledica tega pa je, da se podjetnikom splača sprejeti ponudbo države, da gradijo velika stanovanjska poslopja, nekaj stanovanj namenijo prebivalcem teh naselij, druga pa prodajo. Takšna zemljišča v Mumbaju so menda med najdražjimi na svetu. Podobna povezava zasebnih in državnih interesov (oziroma vsaj interesov državnih funkcionarjev) onemogoča kakršnekoli spremembe ali napredek v velikanskem slumu (več kot 250 hektarov) sredi Nairobija v Keniji. Tam država ne ponuja nobenih storitev, ponujajo jih privatniki, od šol prek stranišč do vode, kar vse zaračunajo. Za približno 70 dolarjev je mogoče od državnega uradnika dobiti dovoljenje, samo ustno, ne pisno, da lahko zgradiš kolibo, v kateri lahko živiš ali pa jo daješ v najem. Razen obupancev, ki tu živijo, nimajo niti država niti zasebniki, ki tam služijo denar, nobenega interesa, da bi se karkoli spremenilo.