Dolgo časa je v sebi pestoval željo po majhni in prijetni gostilni, v kateri bi stregli primorsko hrano in pijačo. Ne le stregli, temveč se z njo tudi ponašali. Pred enim letom si je ogledal prostor na Trubarjevi ulici in se odločil za najem. Začetki so vedno skromni, a skromnost se drži Roberta še danes, ko mu redni obiskovalci, ljubitelji variacij na temo krompirja, priznajo, da je njegova ideja padla na plodna tla. O tem, da je mogoče iz najpreprostejših sestavin narediti najbolj nenavaden meni, se lahko vsak prepriča sam. Moj meni se je začel z aperitivom, teranovim likerjem posebne barve in okusa, kot se za sončni Kras tudi spodobi. Cvetačna juha na čebuli in poru, z nekaj smetane za zgostitev, je bila odličen uvod za glavno jed – čompe z različnimi nadevi. Ali bolje prelivi: z golažem, s puranom v smetanovi omaki in z bovško skuto. Seveda je poleg tekel pravi kraški teran, ki hitro stopi v glavo, če se ob njem kaj dobrega ne poje. Na koncu se je prilegla Mišina hruškova pita, katere okus je zaokrožilo domače žganje iz anisa. Tega dobijo v omejenih količinah od pridelovalca Valterja iz Tolmina. Tukaj je vse, kar položijo na mizo pred gosta, skrbno izbrano. Kakor zelenjava in meso tako tudi pijača. Kaj pa krompir? Za pripravo čompe je najbolj primeren krompir vrste desire, tudi primura ne zaostaja veliko. Ob peki v peči na suhem vročem zraku krompir pokaže vse svoje dobre in slabe lastnosti: najprej ga izda vonj, nato pa videz. Zato ni vseeno, kateri krompir uporabiš za pripravo čompe. Robert vse, kar potrebuje za pripravo menija, nabavlja tam, od koder je doma. Sodelovanje med gostinci ter domačimi kmeti in vinogradniki je še premalo razvito. Robert si močno prizadeva, da bi to navezo izboljšali. V Čompi strežejo predvsem tri sorte vina: teran iz Avberja, refošk iz Dekanov in šardone s Krasa. Kuho ima na skrbi mojster kraške kuhinje Vittorio, Miša pa ustvarja originalne sladice. Gost v Čompi uživa v dobri hrani, izbrani kapljici in prijetni, domači atmosferi. Zanjo skrbijo vsi zaposleni. Tudi tukaj velja, da dober glas seže v deveto vas in še dlje. Gostitelji so veseli domačih gostov, čeprav jim godi, ko k njim pride kak Anglež in Italijan, ki je od prijateljev slišali za dobro slovensko gostilno na Trubarjevi. V Čompi ne strežejo samo kosil in malic, temveč tudi večerje za skupine do trideset ljudi.