Ure so se vlekle. Bila sem popolnoma prazna, izvotljena in otopela. Pravzaprav bi morala nekaj ur spati, a nemir me je zadrževal v bunkerju. Morda bo že v naslednji uri prišla odločilna novica? Bilo je že pozno popoldne. Je Hitler danes kosil? Verjetno ni bilo časa. Sedaj je sedel v svoji sobi in se pogovarjal z Goebbelsom. Kako bo veliki minister za propagando kos Hitlerjevi odločitvi, da umre v Berlinu? Kaj bo rekel nemškemu ljudstvu? Vrata so se odprla in Goebbels je odšel k telefonu. Ko se je vrnil, je pogledal okrog sebe, kot bi nekaj iskal. Nikogar ni bilo, razen ordonancev in mene. Minister je stopil k meni. »Pozneje pride moja žena z otroki. Na Hitlerjevo željo bodo odslej ostali v bunkerju. Prosim, bodite tako dobri in sprejmite mojo družino.« Moj bog, sem pomislila, kam pa naj spravimo vse te ljudi. Šest majhnih otrok v tem kaosu! Šla sem po nekaj stopnicah navzgor v gornji del bunkerja in poiskala Günscheja. Dal je izprazniti enega od prostorov, ki so bili nabasani s kovčki, zaboji, pohištvom in zalogami, in postavil vanj nekaj postelj.