Z vsakim korakom više se pogled proti vzhodu v dolino odpira dlje in dlje. A ni treba uživati samo ob pogledu v daljave. Strmo navzgor se zdijo skoraj na dosegu roke planine, katerih gozdnati bregovi še posebno jeseni kar vlečejo k sebi. Navdušijo tudi ponosni osamljeni macesni nad kolovozom, ki v poznem popoldanskem soncu kar zažarijo v rumeno-rjavih barvah, tik preden odvržejo svoja oblačila in se umirijo do pomladi. Ko so tudi ti že za nami, zagledamo lepo obnovljene kozolce kmetije ob robu gozda. Ob stari kamniti hiši je zrasla nova, tu pa je še nekaj poslopij, tudi stara žaga, ob kateri še danes zadiši po sveže žaganem lesu. Na dobre stare čase prav tako spominja veliko leseno pogonsko kolo, obešeno na steno gospodarskega poslopja, poleg njega pa še nekaj predmetov, ki so bili nekdaj uporabni, danes pa obujajo nostalgijo na čas, ki se nikoli ne vrne.