Skupni imenovalec kar nekaj afer, ki od spomladi 1993 pretresajo Slovenijo, je Služba družbenega knjigovodstva. Od jeseni 1992, ko je SDK žaromete usmerila na Hit, do danes je ta hiša dobila nenavaden sloves. Del javnosti je prepričan, da je glavna borka proti gospodarskemu kriminalu, divjim privatizacijam in odlivanju kapitala v tujino. Drugi del javnosti prisega, da je največja ovira pri lastninskem preoblikovanju, da po nepotrebnem povzroča paniko in škodi dobremu imenu podjetij. Od pomladi 1993 SDK vodi ROMANA LOGAR, zagotovo ena osrednjih osebnosti obdobja, ki mu rečemo prehodno. Leta 1977, potem ko je za diplomsko nalogo na ekonomski fakulteti dobila Prešernovo nagrado, se je zaposlila v Leku, vendar je po štirih letih zamenjala službo, ker se ni več mogla »strokovno strinjati s svojim šefom«. Od takrat dela v SDK. Do leta 1991, ko je postala namestnica direktorja SDK Igorja Omerze, si je pridobila sloves dosledne nadzornice družbene lastnine. Celo preveč dosledne. Ko je hotela pred leti pregledati poslovanje Iskre, so jo razglasili za noro. Kot namestnica direktorja SKD je dve leti vodila strokovno delo, Omerza pa se je posvetil kadrovski politiki, hišnim financam in seveda »odklapljanju« od zvezne SDK. Direktorica je Logarjeva postala v zadnjem trenutku. Ker ni članica nobene stranke, v današnji Sloveniji, ki je kadrovski zemljevid javnih funkcij izrisala v strankarskih barvah, najbrž ne bi mogla voditi strateško tako pomembne službe, kot je SDK. Stranke že nekaj mesecev bijejo boj, ker hočejo za namestnika direktorice SDK postaviti vsaka svojega človeka. Glasovalna aritmetika se po nekaj ponovitvah kandidacijskega postopka doslej ni izšla še nobeni. Sicer pa kadrovski naskok ni edini politični proces, povezan s SDK. Spor med vlado in SDK tli že nekaj časa, saj Logarjeva opozarja, da je vlada prepočasna in da so njeni predpisi pomanjkljivi, vladni svetovalci pa, da Logarjeva zavaja javnost. Kakorkoli že, mediji kot glavna aparatura javnosti so bili doslej na strani Logarjeve.