Martin Kušej, doma z avstrijske Koroške, malo tudi Slovenec (izhaja iz mešane slovensko- nemške družine) sodi danes v prvo ligo gledaliških in opernih režiserjev na nemškem govornem področju. Njegovi termini so dejansko zasedeni leta vnaprej, dobiva sanjske ponudbe in med njimi izbira le najbolj ekskluzivne (prestižni režiji Parsifala v Bayreuthu se je, kakor berem, odpovedal) in atraktivne, na trgu dosega izjemno visoke, za naše pojme astronomske honorarje, ki presegajo naše proračune celotnih uprizoritev. A v Ljubljano ne bi prišel zaradi denarja, mi je večkrat rekel. Ljubljana je točka iniciacije in mesto lepih spominov, pa tudi pomembna postaja na Kušejevem potovanju med gledališke zvezde. Sem je prišel v drugi polovici osemdesetih, delal v Gleju (dvakrat), v Drami in v Mladinskem. V SMG sem ga povabil prav jaz, ko sem kakšno sezono opravljal posle umetniškega vodje. Predlagal sem mu, da režira Cankarjevo Pohujšanje kot »morda edino slovensko klasično gledališko besedilo, ki po tematiki in pisavi presega slovenske okvire« - približno s temi besedami sem mu takrat - kako globokoumno! - utemeljil svoj predlog. Začuda ga je sprejel, čeprav o Cankarju ni vedel nič in je besedilo sprva bral v nekem prastarem, komaj razumljivem nemškem prevodu. Pohujšanje po Cankarju je potem nastalo, ko me že ni bilo več v Mladinskem. Bila je radikalna demontaža Cankarja, ki jo je večina kritikov raztrgala; po premieri je bilo le še nekaj ponovitev, se spominjam. Kakšen glasnejši škandal je izostal, kar pa ne velja za številna avstrijska (še posebej koroška in štajerska) in nemška gledališča, kjer je Kušej v naslednjih letih »skrunil« njihove klasike. Protesti so bili glasni, predstave so se hitro selile z odrov v funduse. Vse to pa ni oviralo rojstva »legende«, ki jo je Kušej seveda skrbno gojil in »zalival«. Zadnja leta se je nekoliko oddaljil od dramskega gledališča in se posvetil opernim režijam. V pretekli sezoni je v Burgtheatru na Dunaju celo »dobesedno« ponovil režijo Horváthove drame Vera ljubezen upanje, ki jo je izvorno postavil v sezoni 1989/90 v ljubljanski Drami in ustvaril za tisti čas odlično, po krivici prezrto uprizoritev, poskus rahlega stika s sodobnimi evropskimi tokovi, dotik novega, preblisk prihodnjega gledališča, katerega estetska svetloba je dosegla današnji čas. Za starejše slovenske kritike je bil Kušej takrat preveč radikalen formalist, mlajše, svečenike neverbalnega gledališča, pa je njegov » Sprechtheater « prav tako puščal hladne. Predstave na Dunaju še nisem gledal, a tisti, ki so jo, trdijo, da je bila ljubljanska neprimerno boljša. Seveda, kako pa naj kopija preseže original! Morda je res spet napočil čas, da Martin Kušej v Ljubljani preizkusi moč izvirne gledališke norosti naših » schauspielerjev «.