Zadnjič sem se zjutraj zbudil in duh mi je bil še ves zvrtinčen od napora, da bi se spomnil naslovov, avtorjev, krajevnih imen, dogodkov in povečini na videz nepomembnih datumov, in kaj mislite, v kaj sem se našel zatopljenega? V Abrahamove ravnine! Da, moj duh je bil poln Montcalma in Wolfa v boju, da bi se dokopala na streho sveta. Francoska in indijanska vojna, mislim, da pravimo temu tako. Sedem dolgih let bojevanja. Najbrž je ta bitka na Abrahamovih ravninah, ki jo moj šibki spomin postavlja nekam v bližino Quebeca, odločila usodo Francozov v Severni Ameriki. To krvavo vojno sem moral študirati do podrobnosti v šoli. Pravzaprav je gotovo, da sem jo študiral. In kaj ostane? Abrahamove ravnine. Da bom točnejši, bolj natančen – vse se skrči na grudo slik, ki bi jih bilo mogoče stlačiti v vdolbino školjke. Vidim Montcalma umirajočega – ali pa je bil to Wolfe? – pod milim nebom, obdanega z njegovo telesno stražo in gručo Indijancev z golimi glavami, iz katerih štrli nekaj peres, dolgih peres, zataknjenih globoko v lobanjo. Verjetno orlovskih peres. Montcalm govori svoj predsmrtni govor, ene od zgodovinskih "zadnjih besed" kakor: "Obžalujem, da lahko dam domovini samo eno življenje." Ne spominjam se več njegovih besed, vendar se mi zdi, da je rekel: "Tok nese proti nam." Sicer pa kaj zato? Čez nekaj trenutkov bo mrtev, stvar zgodovine. In Kanada, razen trske na vzhodu, bo angleška – imamo pač smolo! A kako to, da imam pred očmi velikega ptiča, sedečega na njegovi rami? Od kod ta zlo napovedujoči ptič? Mogoče je to isti ptič, ki se je ujel v mrežo nad zibelko, v kateri je ležal dojenček James Ensor, ptič, ki ga je preganjal vse življenje. Vsekakor je ta ptič tam, velik kakor življenje in gospodujoč nad neskončnostjo ozadja na moji namišljeni sliki. Iz nekega neznanega razloga zbuja prizorišče te znamenite bitke v meni žalosten občutek: nebo kakor da pritiska nanj z vso svojo neotipljivo težo. Ni dosti prostora med pokrajino in nebom. Glave vrlih bojevnikov kakor da zmerom znova oplazijo brezoblačni obok neba. Po končani bitki se bodo Francozi spustili čez strmo sprednjo stran rta po lestvah iz vrvi. Odveslali bodo v kanujih na brzice, peščica mož naenkrat, Angleži pa jih bodo od zgoraj neusmiljeno zasipali s kartečami. Ker je Montcalm plemič po rodu in general, bodo njegove posmrtne ostanke odpeljali s prizorišča z vsemi vojaškimi častmi. Znoči se hitro in nebogljeni Indijanci morajo poskrbeti sami zase. Britanci, ki jim je zdaj pristopna vsa dežela, divjajo po vsej Kanadi. S koli in vrvmi zaznamujejo mejo. "Mi" se ničesar več nimamo bati; naši sosedje so naši lastni sorodniki in prijatelji ...