»Morda je manekenka, pevka ali estradnica, te hudičevo pazijo na svoje telo in hodijo na oblikovalske seanse k plastičnim kirurgom,« so na nasprotnem koncu bazena njen videz komentirale ženske, prav pikolovsko iščoč kakšno pomanjkljivost, a je niso našle. Zvečer, ko so posedli za mize in si pri hotelskem bifeju jemali hrano, so hitro spoznali, od kod tolikšna vitkost. Katarina je vzela nekaj peres solate, tri oskubljene korenčke, rukolo, nekaj šopov kalčkov, s plastenko vode je to bilo to. To seveda ni bila posebna paša za oči, zanjo in za pravi užitek je še isti večer poskrbela neka druga dama s povsem drugačnimi oblinami, bila je črnolasa debeluška Berta z napetim, naravnost angelskim obrazom. Njeno telo je bilo mogočno, naravnost veličastno, izžarevalo je veličino in spoštovanje, dekle se je v jedilnico prizibalo kot razkošna barka, nič manj samozavestno kot Katarina, a z veliko žara in neznansko sproščeno. Na krožnik si je naložila zavidljive količine salam, govejega jezika, sirov in kupčkov majoneze, solate ni bilo opaziti, kaj šele – fuj – kalčkov. Po hrano je šla tisti večer še najmanj trikrat ali štirikrat, ko se je pošteno podprla, je natakarja pregovorila, da ji je prinesel polno steklenico konjaka, v slabi uri jo je osušila. Vsakemu se je prijazno nasmehnila, nekaterim fantom je pomigala, naj pridejo za njeno mizo praznit drugo steklenico, čez uro ali dve je imela ob sebi cel grozd razposajenih mladeničev, tudi nekaj zrelih gospodov je bilo vmes.