Seveda pa se pri Alexandru Selkirku zgodba ne konča. O njegovi izkušnji so napisali kar nekaj knjig, saj je na svojem potovanju, sicer z nekoliko daljšo »prekinitvijo«, obkrožil svet. In v tistih časih, kot je rekel Daniel Defoe, je bilo moderno iti s kapitanom in gusarjem Williamom Dampierjem okoli sveta - Dampier je namreč opravil vrsto potovanj, tudi Selkirk je še križaril po morjih. Na ladjah se je znašlo kar nekaj peres, vendar večinoma njihovo dokumentarno pisanje ni doseglo kakovosti ladijskih zapiskov kapitana samega, ki pa knjige prav o tem potovanju ni izdal. Tako so najboljše o Selkirkovi izkušnji po pripovedovanju udeležencev napisali kar tisti, ki so se raje držali kopnega. D. Defoe pa je bil šele tretji, ki se je navdihoval pri omenjeni zgodbi, če sploh? Zakaj sploh? Ker je bil izjemno plodovit pisec, ker je imel ogromno stikov in bi lahko podobno zgodbo izvedel še od koga. In Robinson Crusoe je navsezadnje precej bolj prijazen kot Selkirk. Prav pred kratkim je namreč na trg prišla še knjiga angleškega pisca Tima Severina, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem zgodovinskih ozadij popotnikov (Džingis Kan), znanih bitij (kit Moby Dick) ali literarnih junakov. Tokrat se je lotil Robinsona Crusoeja, pa tudi njegovega »sostanovalca« Petka. Zanimivo je, da v svoji knjigi In Search of Robinson Crusoe ( V iskanju Robinzona Crusoeja ) Selkirka kot možen navdih uvršča med manj verjetne. Pred njim je vsaj še Lionel Wafer, ladijski zdravnik, ki je bil ranjen v piratskem obračunu pri Panami in so ga iz džungle rešili Indijanci. Presenečenje pride na koncu - na karibskem otoku Salt Tartuga v času pred izdajo Defoejevega romana najde ubežnika Henryja Pitmana. Njegova zgodba naj bi bila najbolj podobna in po njegovem je Robinson Crusoe prav slednji.