Pred nami se je odprlo obzorje. Po peščeni strmini smo se spustili v smeri butajočih valov in nadaljevali hojo po zbitem pesku, polnem školjk. Bila je oseka. Obdajal nas je težek, po mrhovini zaudarjajoč vonj. Na obšivu omočene obale smo kmalu naleteli na oglodana okostja morskih ptičev, s katerih je viselo le še nekaj peres, in tam, nekaj sto metrov naprej, so ležali trije majhni tjulnji, katerih obkljuvana koža je že pričela razpadati, od morske soli razluženo tkivo je viselo izpod bledo okrvavljenih plavuti, štrlečih v zrak. Ocean je kazal svojo neizprosno moč. Čeprav so ga stoletja rezali trupi bark in telesa bitij, ki so v njem prebivala, je še zmeraj ostajal deviško cel. V neskončnem ponavljanju napeva vrnitve svoje celote je bil kot religija – morda ena zadnjih, kar nam jih je še ostalo. Le ocean in mi, ki smo neizprosno in edino bili na tej plaži. Z bučanjem morja napolnjena ušesa oglušelih tujcev, ki so se že nekaj ur pozneje za vedno raztepli po dolgočasnih ulicah Pisca vsak na svojo stran sveta, bodo ostala zapečatena z voskom te monotone oceanske pogrebne koračnice. Ocean traja tudi, ko ušesa poplavijo drugi glasovi, in ko misel pozabi, se včasih za njenim prozornim robom zalesketa ostro zrno morske soli.