Nekaj Basarv se je klatilo ob obrobju Makadikadijskih slanih kotanj, gori ob cesti proti reki Okavango. Tega dela dežele ne poznam prav dobro, nekajkrat pa sem le bila tam. Spominjam se, ko sem jo videla prvič: široko, belo ravnino pod razbeljenim soncem, z nekaj palmami in travo, za katero je kazalo, da raste iz nič. Tako čudna je bila ta pokrajina, da se mi je zazdelo, kot da sem zablodila iz Bocvane v neko tujo deželo. Ampak samo malo naprej se pokrajina spremeni nazaj v bocvansko in človek se spet počuti domače.