Omenjena uprizoritev, sicer zgolj okrnjena različica predstave Mrk iste zasedbe, je bila (čeprav je šlo v osnovi bolj za neke vrste ulično procesijo, v kateri niti ni bilo kaj dosti lutkovnega) le del tekmovalnega programa na festivalu Lutke 2004, ki se je, tako po odzivu gledalcev kot po številu uprizoritev, dodobra razmahnil šele v soboto. Predvsem v petek (sploh na dopoldanskih predstavah, ki so jih obiskali zlasti na festivalu sodelujoči umetniki) se je še zdelo, da bo treba na pravo festivalsko vzdušje še nekoliko počakati, toda že popoldne so se dvorane napolnile tudi z otroki, pa naj je šlo za na kozmogonskih mitih utemeljeno predstavo Pesem A. Omikami francoske zasedbe Stratégies du Poisson, lirično (a tudi nekoliko razvlečeno) nizanje sanjavih podob ter iger svetlobe in sence, pospremljeno z živo glasbeno spremljavo, ali pa za živahno priredbo Homerjeve Odiseje, s katero je nastopilo poljsko gledališče Lalka. Pri tej je šlo za nekakšno igrano-lutkovno nanizanko različnih znanih dogodivščin z Odisejevega potovanja. V spominu pa nam bo ostala predvsem po nekaterih spretnih scenskih rešitvah (nastopajoči prostor oblikujejo s pomočjo velikega pregrinjala, ki enkrat predstavlja morje, drugič se s pomočjo spodaj stoječih spremeni v gorovje, tretjič pa kar v konje, vprežene v sončni voz) in precej zanimivem dramaturškem ujemanju med lutkami (ki predstavljajo ljudi) in igralci oziroma animatorji (ki nastopajo v vlogah starogrških bogov in tako obenem premikajo niti usode človeških likov v predstavi). S čisto druge vrste Odisejo, namreč tisto vesoljsko, pa je v soboto nastopil Britanec Rod Burnett. Zgledoval se je po Kubrickovem filmu (iz katerega je uporabil tudi glasbo), po njem ohlapno povzel tudi nekaj motivov, sicer pa je šlo za minimalistično predstavo brez besedila, ki jo je v celoti odigral na majhnem stojalu (veliko vlogo pri tem je imela tudi luč) in jo animiral zgolj z dlanmi, pri čemer so prsti postali okončine različnih bitij.