Še eno presenetljivo podobnost vidimo v naslednjem primeru: Ko nam je oče bral Drenikove spomine na našega pra pradeda Martina Peruzzija, nas je opozoril na neverjetno podobno zgodbo: Oče (Peter) je tri mesece svoje vojaščine odslužil v Splitu. Tja je bil poslan na tečaj za bolničarja, ki je bil takrat v zelo zastareli trdnjavi Gripe. Tam ni bilo kopalnic, zato so se šli dvakrat tedensko stuširat v nekaj kilometrov oddaljeno sodobno mornariško vojašnico Lora. Ko so se nekoč po štirje v vrsti korakajoč vračali na Gripe je Peter, ko so korakali ob obali pred Dioklecianovo palačo (Obala maršala Tita), iz dolgega časa na lepem začel peti eno od treh ali štirih "marševskih" pesmi. Zastavnik, ki je četo spremljal, je verjetno malo zaostal. Ko je zgrožen pritekel bliže in skušal petje preprečiti (bilo je sredi poletja leta 1966, Split poln turistov in zastavnik s svojo četo najbrž ni želel biti preveč očiten) je bilo že prepozno, vsa četa je vajeno na ves glas odpela. Zastavnik je videl, da vse skupaj ni tako slabo, kot se je bal in kar nekako zadovoljen pustil, da so odpeli še nekaj kitic in se je vojaška pesem slišala po vsej Obali.