Moj oče se je pozno popoldne prikazal na kosilu in po njem si je ob kavi in časopisu na kavču privoščil nekaj kitic. Za konec tedna, če smo imeli srečo, da ni ves dan razdiral svojega hrošča, nas je odpeljal na Bled ali kakšno drugo priljubljen družinski počitniški kraj. Pa še to je bila bolj izjema kot pravilo. Njegovih pet minut je nastopilo v božičnem tednu, ko je svojega sina odpeljal v gozd na lov za najlepšo in največjo novoletno jelko. Rutina je bila že tako očitna, da so tudi prazniki z leti izgubili svoj čar. Imel je pač svoj ritem, ki je narekoval njegov vsakdan. Navkljub temu sem odrasel v relativno normalnega moškega. "Jaz pa že ne bom takšen kot on!" sem si zadal za cilj, ko sem premišljeval o svoji očetovski vlogi. Verjel sem v to, da bom čez teden delal do onemoglosti, ustregel vsem zahtevam svojega šefa, da bom za konec tedna vso svojo energijo usmeril v očetovstvo.