V zasebnem življenju sem veliko bolj občutljiv kot v profesionalnem, kjer se kar nekako znam distancirati od stvari. Toda ko sem takrat, ko smo stali ob grobu, videl pretresene obraze našega snemalca Jožeta Jagriča pa zgodovinarja Jožeta Dežmana, ki je vodil izkop, prizadete sosede in seveda Marijo Logar, ki se je po 58 letih na tak način srečala s svojimi starši ..., to, kar smo doživeli, je bilo nekaj grozljivega – pravzaprav tisto, kar se je zgodilo pred 58 leti. Ženska, ki so jo odkopali, je bila namreč v šestem mesecu nosečnosti in je imela okoli rok ovit rožni venec. Moja žena je bila takrat tudi v šestem mesecu nosečnosti. Spomnim se, da sem se tisti večer s kolegico dobil v stari Ljubljani, s seboj sem imel nekaj jagod tega rožnega venca, ki mi jih je dala gospa, in sem ji razložil, kaj sem doživel. Že ko sem ji govoril o tem, je planila v jok. Ženi tega, kaj sem videl tisti večer, seveda nisem razlagal, ker se mi je zdelo to približno tako, kot bi s kladivom mahal po sobi; povedal sem ji ob drugi priložnosti. Poslušanje teh zgodb je bilo resda neke vrste breme, ampak v tej fazi, ko so prizadeti ljudje spregovorili za televizijo, ni šlo za poglabljanje njihove bolečine, temveč za očiščevanje, osvobajanje, priznanje trpljenja po desetletjih molka in ponižanja. Zato je bilo naše delo pozitivno in polno optimizma. Taki so bili tudi naši sogovorniki.