Komaj omembe vredna protikandidata sta Tomislav Nikolić iz vrst Šešljevih radikalov in Velimir Ilić (Nova Srbija). Obglavljeni radikali (Šešelj je v Haagu) v predsedniških volitvah vidijo priložnost za ohranitev stranke pri življenju, Ilić pa možnost samoohranitve kot (kontraverznega) politika. Predvsem pa v tej zgodbi manjkata Vojislav Koštunica oziroma njegova Demokratična stranka. Koštunica je pred letom dni sicer zmagal, a je bila volilna udeležba preskromna. Takrat je bil njegov cilj predsedniški položaj, ki bi mu omogočil razpustitev parlamenta in izredne volitve. Danes ga ta pot ne zanima. Umaknil se je iz volitev, stranka naj bi jih bojkotirala in tako preprečila Mićunoviću, da zmago tudi materializira, sam pa se je odločil za bližnjico do izrednih volitev ali z razpravo in glasovanjem o zaupnici predsednici parlamenta Mićićevi ali z glasovanjem o zaupnici vladi. V obeh primerih politična matematika pravi, da bi zagovornikom izrednih volitev zmanjkalo samo nekaj glasov. Toda ker so trenja znotraj same DOS in med njenimi politiki na najvišjih položajih pogosta, so presenečenja zelo mogoča. Manjka samo še kakšna afera v vrhu in sedanji poslanci ter člani vlade lahko začnejo pospravljati predale.