spominja časov, ko mu je mama na debelo mazala kruh z maslom in ga radodarno posipavala s sladkorjem. Za bolj praznični posladek pa je pripravila “dobošev” namaz: maslo, sladkor, kakav. Maslo in sladkor je penasto vmešala in na koncu dodala nekaj žličk kakava. To je bila hrana za bogove! Za lepe, debelušne, otroške bogove. Debelo je nekoč pomenilo tudi lepo. Za mojo nono Jušto je bila lepa ženska debela. Pravila je: “Kaku je lepa, debj’la, za ceu uz jo je.” Ta lepotni ideal je veljal tudi za mojo taščo Tončko. Pa je moj ljubi L prerastel obdobje, ko je bil balonček, in se v puberteti razpotegnil v vitkega dolgina, ki mu še danes v trenutkih čustvene podhranjenosti najbolj tekne kaj sladkega. Ko pa se spomni na knjigo, ki mu jo je podarila prijateljica Darja, (knjiga ima grozljiv in grozeč naslov, ki se v italijanskem prevodu glasi “Sugarblues, il mal di zucchero”, avtor je William Dufty, podnaslov opozarja: “Lo zucchero nuoce gravemente alla salute” , založba Bur), ko se torej spomni na knjigo, ki je nalašč ni pospravil med ostale in zato deluje z mizice v dnevni sobi kot trajni opomin, se pokesa in sklene: “Sladkorja nikdar več!” A to je že druga zgodba. Avguština