»Ribič sem na Dragørju,« je začel Jørgensen. »Zaslužim ravno toliko, da odplačujem barko, hišo in si zvečer privoščim kakšno pivo. Sicer pa se tudi jaz, tako kot nihče drug, ne branim dodatnega zaslužka, če se pokaže priložnost. Tako tu in tam vozim turiste na krajše izlete po morju, kar mi navrže nekaj žepnine. In včasih me prosijo, naj koga pripeljem na Švedsko. To se ne dogaja prav pogosto, samo enkrat ali dvakrat na leto. Recimo kakšne potnike, ki so zamudili trajekt. No, in tako sem se pred par tedni nekega popoldneva odpeljal tja v Limhamn. In na krovu sem imel enega samega potnika.«