Pred dobrim letom dni so se morali naši nemški kolegi tudi expresis verbis izreči o eni od dilem, ki nastajajo zato, ker ima tudi časnikar pravico, da igra različne socialne vloge; in ne samo to - pravico do mnogih od teh vlog mu jamčijo ustava in zakoni. Kaj storiti v primerih, ko ugleden časnikar svojo težo v javnosti izkoristi za to, da si nekaj žepnine prisluži s sodelovanjem v oglaševalni dejavnosti? Za razliko od nekaterih naših časnikarskih gorečnežev in (verbalnih) pravičnikov si naši nemški (pa ne samo oni, gre za normo, ki jo morajo upoštevati v sleherni demokratični državi, če hoče biti pravna; če pa ni pravna, tudi ni demokratična) kolegi v prvi vrsti prizadevajo, da ne bi koga prikrajšali pri njegovih pravicah, zlasti ne pri tistih, ki so zapisane v ustavi in zakonih. Povzetek razprave, ki se je končala v začetku minulega leta, se je glasil: časnikarju ni mogoče prepovedovati, da bi služil denar v oglaševanju, vendar morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer prvič, bralec/ka (poslušalec/ka, gledalec/ka) mora biti jasno opozorjen na to, da časnikar ne nastopa v vlogi časnikarja, marveč v vlogi oglaševalca, in drugič, časnikar, ki prestopi v vlogo oglaševalca, se mora vnaprej zavedati, da utegne zaradi takšnega prestopa trpeti njegova časnikarska verodostojnost. V tem slogu smo na podobne dileme (časnikarstvo vs. politika, časnikarstvo vs. sponzoriranje, časnikarstvo vs. oglaševanje) odgovarjali tudi v minulih letih.