"Maribor sem že prej večkrat obiskal z očetom, turističnim strokovnjakom, ki je takrat gojil neke iluzije o kmečkem turizmu, ki se je začel v Logarski dolini. Ta se močno razlikuje od Vojvodine, kjer imamo salaše - velika posestva, okrog njih se pasejo goske in kjer je najhuje v poletnih mesecih, ko je zelo vroče, pa nikjer vode ali vetra. Zato so mu bili ti kraji zmeraj všeč, sam pa sem imel zahvaljujoč temu, priložnost v Mariboru preživeti mesec dni. Že takrat ni bil povsem običajno mesto, bila je stolnica in bili so trgi, vendar so hotel Slavija in podobne zadeve delovale nekako sindikalno. Vedno sem ga dajal ob bok z Osijekom, Varaždinom in Novim Sadom, vendar sem bil prepričan, da je Novi Sad najlepši. V Mariboru so se stvari med tem spremenile, propadli so industrijski giganti in Maribor je dobil nekaj šminke. Še vedno je veliko fasad, ki si naravnost želijo, da bi jih kdo prebarval in jim dodal malo pastelnih barv, da razbije sivino, vendar se najdejo tudi čudoviti kotički. Sam se načeloma najraje sprehajam po Pohorju. Po smučarski stezi pri Habakuku, ki je sto metrov oddaljena od mojega stanovanja, in vse do vrha. To je zame povsem nova dimenzija, saj je moje srce zelo presenečeno nad vzpenjanjem in navadno se mi povzpne v grlo. Nekajkrat se mi je uspelo prebiti do Bellevueja in to je bil pravi dogodek. Imel sem še obremenilno okoliščino, da je bil Aleksa še majhen in sem ga moral nositi. Takrat so me prehitele prav vse stare mame z nahrbtniki, pa je Aleksa želel, naj tekmujeva z njimi, vendar sem mu razložil, da se te stare mame že vse življenje vzpenjanjo po hribih in da nimava nobene šanse.