Zjutraj jo je zbudil pes, ki je lajal pod njenim oknom. Ura je bila osem. Vedela je, da ob sobotah Tom in Claire rada malo poležita, zato se ji ni mudilo vstati. Misli so ji ušle k Markovi zabavi. Nekaj jo je zelo begalo: »Zakaj mi je Jack svetoval, naj Sally raje ne zaupam preveč? Zakaj bi mi Sally govorila vse to o Jacku, če ne bi bilo res? Ali je bilo vse res, kar je govorila Sally? Ali si je vse to samo izmislila? Ne, tega si ni mogla izmisliti. Sploh pa je govorila s tako iskrenim glasom, da ji človek kar mora zaupati. Vesela sem, da sem dobila prijateljico, ki ji lahko zaupam, če je že ona meni zaupala take stvari. Pri tistem o Jacku pa je gotovo malo pretiravala. Ali pa tudi ne, kdo ve? To bom morala še ugotoviti, za zdaj bom pustila stvari take, kot so. Za naprej bomo pa še videli, kaj bo prinesel čas. Zdi se mi tudi, da sem vedno bolj zaljubljena v Jacka. Ali pa je to le zagledanost? Ampak če je to le zagledanost, zakaj me potem v trebuhu kar zvije, ko pomislim nanj? Ne, ne, to je gotovo zaljubljenost! Moja prva ljubezen. In kakšen lep poljub mi je dal. Bilo je res nekaj posebnega, nekaj čarobnega in edinstvenega, nekaj, česar nikoli v življenju ne bom pozabila. Šele jutro je, jaz pa že mislim nanj. Ojoj, upam, da me bo kaj poklical, drugače bom še znorela!« V tistem trenutku je zazvonil telefon. Monty je kar vrglo iz postelje, seveda v upanju, da je Jack. A na žalost ni bil. Bila je Sally, ki se je je Monty prav tako razveselila.